THE ART ENSEMBLE OF CHICAGO

The Meeting

Pi Recordings/Statera, 2003

The Art Ensemble Of Chicago so, kot vemo, že takoj na začetku obstoja, v drugi polovici šestdesetih let, s samosvojo ter značilno ustvarjalno potjo in izrazom postali ena izmed najbolj vplivnih avantgardnih jazzovskih zasedb v zgodovini tovrstne glasbe. Zanje je tako že od samega začetka značilno predvsem spajanje avantgardnega jazza z afriškimi vplivi in evropsko umetno glasbo, ob tem pa so v to tvarino nenehno, duhovito, pronicljivo in ustvarjalno vključevali mnoge druge žanre iz zgodovine popularne glasbe.

V zadnjem letu so Art Ensemble Of Chicago – po 38 letih obstoja, po smrti Lesterja Bowieja (1999) in po desetletju relativnega mirovanja (vmes so leta 1998 izdali le en studijski album, Coming Home Jamaica) – izdali kar tri albume: Tribute To Lester Bowie (posnet že leta 2001 in v letu 2003 izdan za založbo ECM), Reunion (sicer koncertni, s podnaslovom Live In Rome) ter The Meeting. Na zadnjih dveh se po desetih letih z njimi ponovno snide Joseph Jarman, ki se je leta 1993 skoraj popolnoma predal duhovnosti in zaradi tega zapustil takrat še polnočlanski »ensemble«.

Leto 2003 pomeni za The Art Ensemble Of Chicago torej predvsem ponovno snidenje, kot povesta že naslova (Reunion in The Meeting) v tem letu posnetih albumov. Ob tem gre tudi za nekakšno vrnitev na glasbeno prizorišče, ob čemer pa nehote dobimo občutek, da se ključna zasedba v zgodovini avantgardnega jazza s tem tudi počasi častno poslavlja in odmika s prizorišča; če je lani ponovno in precej izrazito snidenje še bilo mogoče ter legitimno, čeprav brez Bowieja, pa bo nadaljnji obstoj verjetno že bolj ogrožen zaradi letos umrlega Malachija Favorsa. Vse to se v ozadju kaže tudi na tem albumu.

The Meeting je na prvi pogled precej klasična stvaritev The Art Ensemble Of Chicago, ki vsebuje poglavitne značilnosti ustvarjalnosti zasedbe skozi njihov celoten obstoj. Je nekakšno logično nadaljevanje, ki pa v poteku izraža tudi trenutno umetniško in življenjsko stanje zasedbe in njenih članov. Album tako vsebuje značilne dolge, v veliki meri improvizirane, pogosto abstraktne in v maniri avantgardne umetne glasbe intimne in reflektivne, tudi lirične in zvočno bogate – mnogokrat temelječe na barvi raznolikih tolkal – in skoraj minimalistične ter krhke skladbe, ki občasno zaidejo v duhovite in iskrive zvočne preobrate ali v ponavadi kratkotrajno ritmično utripanje. Posebnost tovrstnih skladb na novem albumu je poudarjena mističnost in poduhovljenost, predvsem v vseprisotni, lahko bi rekli vzhodnjaški melodiki. Zanemarljivo pa ni tudi dejstvo, da te skladbe zasedajo tri četrtine celotnega albuma.

Med njimi so, v lihem zaporedju, pričakovano udarnejši, energični, večinoma ritmični in ponavadi trdneje strukturirani kosi, v katerih prideta do izraza tudi freejazzovsko prepihovanje in volumen. Ti so na albumu The Meeting trije, med njimi je otvoritveni, Hail we now sing Joy, ki teče v boperskem občutju, z Jarmanovim petjem, posvečen Buddhi Shakyamuniju; tako v bistvu napove nadaljnji potek albuma, ki stalno zahaja v vzvišene duhovne zvočne mantre in meditacije. Na albumu ni nobenih večjih referenc na druge žanre, kot je bila skorajda stalnica v ustvarjanju The Art Ensemble Of Chicago. Te najdemo le v že omenjeni prvi skladbi, nato v tretji, Tech Ritter and the Megabytes, funkovsko nabriti s stalno prisotnim ostinatom Mitchellovega basovskega saksofona, ter peti, freejazzovski The Meeting, ki v skupinski virtuozni improvizaciji, grajeni na malih in ponavljajočih se motivih, vibrira s stalno, latentno osredotočenostjo na en harmonični center. Poleg teh se občasno pojavlja le že omenjeni vzhodnjaški pridih v melodiki kontemplativnejših skladb, nenazadnje pa tudi dva kratka momenta (proti koncu komada It’s the Sign of the Times), ki spomnita na bolero in balkanski kolo (zelo blizu melodiki belokranjske Igraj kolo!?). A to je vse.

Zdi se, da kolektiv tako tudi v tem ostaja nekako v neposvetni sferi. Nenazadnje lahko začutimo, da The Art Ensemble Of Chicago z žanrskim parafraziranjem, ob podpori prej omenjenega ostinata in harmonskega osredotočanja v zvočnem toku albuma ves čas intuitivno vzbuja neko meditativno stanje, kakor se pogosto tudi interpretirajo tovrstne glasbene strukture.

Nenazadnje pa sklepna skladba na albumu že naslovom, The Train To Io (Io je Jupitrov satelit, poimenovanje pa izhaja iz grške mitologije), pomenljivo namiguje na misli članov The Art Ensemble Of Chicago, ki se že pripravljajo na »odhod v vesolje«, v sosedstvo Saturna, kjer naj bi po anekdoti domoval že preminuli Sun Ra, tako rekoč njihov »brat«.

Kakorkoli že, album The Meeting je verjetno ena zadnjih skupnih stvaritev članov zasedbe The Art Ensemble Of Chicago. In to zelo intenzivna, navdihnjena ter še vedno (ali pa ponovno) izraža veliko invencije in glasbene interakcije, poleg tega pa – ob še vedno visoki ravni obvladovanja glasbil in ustvarjalne zvočne igre ter igrivosti in življenja – pridih žlahtne zrelosti. Kot že rečeno pa album navsezadnje izraža razpoloženje članov The Art Ensemble Of Chicago, ki se v spoštljivi starosti neogibno in čedalje bolj posvečajo poduhovljeni misli na odhod, tudi z godbo.

David V.