COWBOY JUNKIES

In The Time Before Llamas

Strange Fruit, 2003

Kavboj in džanki, dve mitološki prvini, s katerima je obsedena logika popularne kulture Novega sveta, sta zvočni odsev – skozi prizmo globoke empatije – najbolj iskreno podoživeli v avtorskem arzenalu specifične kanadske zasedbe, ki je oba pojma združila v imenu. S tem je že v osnovi izoblikovala širše prepoznavno identiteto, od katere je po potrebi občasno odstopala, vendar se je kasneje vedno vračala v njeno varno zavetje. Specifična linija je bila vseskozi dovolj porozna, da je vsrkavala različne žanrske in individualne vnose, od predelav bluesovskih in countryjevskih standardov do izletov v bolj eksperimentalno, celo velvetovsko zvočno metaforiko (npr. plošča Open). Vseeno je četverica iz Toronta najbolj znana po sakralni mistiki in atmosferski nadžanrski integraciji na osnovi bluesa, ki so jo uspešno razvili že na samem začetku. Kasneje – v začetku devetdesetih let – so temu zvoku pridali še prvine folka in nekoliko trših kitarskih prijemov. Plošča In The Time Before Llamas zaokroža ravno to obdobje in je živo nadaljevanje plošč The Caution Horses (Manchester 1990) in Black Eyed Man (London 1992). Razlika v zvočni kulisi je slišna že na prvi posluh. Izvrstni dokument namreč natančno prezentira aranžerski premik iz minimalistične melanholije v domeno ostrejšega in elektrificiranega bluesa. Ne nazadnje je to moč spoznati že iz zapisanega instrumentarija. V prvih enajstih skladbah se družini Timmins, Alanu Antonu in Jeffu Birdu (naveden celo kot enakopraven član?!) pridružita Jaro Czerwinec (harmonika) in David Houghton na tolkalih, v drugem delu pa ju nadomestita Ken Myhr (električna kitara) in Spencer Evans (klaviature). Zvočna kulisa tako pridobi agresivnost, vendar ostaja univerzalno prepoznavna; ne nazadnje k temu pripomore vedno angelski glas Margo Timmins. Prerez in razvojna stopnja, ki jo omenjeni plošček suvereno končuje, je zgolj slišni dokaz, kakšen ustvarjalni potencial je takrat tlel v idejnem vodji zasedbe Michaelu Timminsu; kasneje ga je oplemenitil še z nekoliko bolj eksperimentalno vizijo. Zanimivost, ki jo poznavalci njihovega dela lahko spoznajo prek plošče, je tudi, da v izboru ni pesmi Misguided Angel, za katero skupina trdi, da jo izvaja na vsakem koncertu. Ker je časovna distanca kar precejšnja (pri nas so nastopili samo leta 1996), tega dejstva ni moč preveriti na kraju samem. In The Time Before Llamas je dokument brez napake, veliko bolj reprezentativen kot dvojna živa plošča 200 More Miles (1985-1994), saj gre za dve – skoraj – celoti na enem disku. Vrača nas v čas, ko smo v našem prostoru o skupini bolj prebirali kot prepoznavali njeno resnično vrednost. Prav tako je plošča nekako mašilo, saj skupina, razen različnih kompilacijskih ali tribute to izdelkov, že tri leta studijsko miruje. Restavracija preteklosti je najverjetneje s tem končana. Čas je za obdobje After Llamas.

Gregor Bauman