FAUST VS DÄLEK

Derbe Respect, Alder

Staubgold, 2004

Navidez nepredstavljivo sodelovanje je obrodilo čudno nabrekel sadež pekočega okusa, kot bi bil poln ostrih žebljic. Težko je zagristi vanj, kaj šele prežvečiti in pogoltniti. Vsaj ne brez mentalnih posledic. A kar ne ubija, krepi, je zapovedal že Friderick Nietsche.

Simbioza t. i. krautrocka, kot ga poznamo iz začetka sedemdesetih let, in hiphopa, ki polni redni program osrednje globalne glasbene televizije, ni mogoča. Ampak Faust niso več ista skupina kot pred tridesetimi leti in Dälek niso ljubljenčki tistih, ki so stalno priklopljeni na MTV. Obenem tule ne gre za običajno sodelovanje, prej za spopad. Versus. Z vsem dolžnim spoštovanjem do nasprotnika.

Od prve zasedbe Faust sta ostala le še robustni tolkalec Zappi Diermaier in Joachim Irmler, ki operira s prepariranimi klaviaturami. Nagib v industrijski zvok je bil očiten že ob ponovnem vstajenju sredi devetdesetih let, z vsako naslednjo ploščo se je še krepil. Ker se tudi trio Dälek nagiba v podobno smer, je rezultat lahko le en velik industrijski hrup.

Posnetki za album Derbe Respect, Alder so nastali v novem Faustovem studiu praktično v živo, brez bistvenega kasnejšega poseganja. Zato da bi se ohranila primarna energija, da bi se zajel trenutek, nepotvorjen, edinstven, neponovljiv. To je glasba, ki ne pozna kompromisov. Melje le naravnost, kakor podivjan stroj grabi in drobi vse pred seboj. Faustova pest je stisnjena trdneje kot kdaj prej, ne pozna milosti, udarja naravnost v obraz. Ker so novi Faust brez pevca, eksplicitno liriko dodaja raper Dälek. Spet nobenega uglajenega, urejenega besedičenja, en sam krik. Vse tisto, kar Faust nakažejo z glasbo, Dälek zapove z glasom.

Še ko se vsi potuhnejo, spodaj vlada napetost, nelagodno pričakovanje naslednjega udarca. Pri njih drhti celo tišina, ne spusti, v zraku je stalen znak za vnovični potresni sunek. Ko ta zares strese, ne pozna pravil. Profesionalnega producenta bi zabolela glava ob vsem neskladju zvokov, to pač niso kinematografske eksplozije za vsakdanjo rabo, to je resnična stvar. Preveč resnična, da bi ji lahko vsak pogledal v obraz.

Vse spoštovanje »ta starim«.

Janez Golič