FRIEDEMANN

Passion And Pride

Biber, 2003 (avdiofilski CD)

Kitarist Friedemann Witecka sodi med paradne konje odlične nemške založbe Biber Records. Pri Biberju izdajajo zelo raznovrstno glasbo, prav Friedemannove plošče pa sodijo med najbolje prodajane in mogoče tudi najbolj kakovostne izdaje te razmeroma majhne, a prodorne založniške hiše, ki enako pozornost posveča glasbi in njenemu zapisu, zato žanje uspehe v glasbenih in v strogo avdiofilskih občilih. Prav Friedemannove plošče so že večkrat dobile različne nagrade v vodilnih avdiofilskih revijah in verjamem, da bo velike pozornosti pri ljubiteljih dobre glasbe po vsem svetu deležna tudi ta plošča, saj prinaša obilo dobre instrumentalne glasbe.

Friedemann je pravi glasbeni zanesenjak. V sedemdesetih letih se je s kitaro odpravil na glasbeno potovanje, ki ga je vodilo po vsej Nemčiji. Na tej poti je srečal številne odlične glasbenike in se razvil v odličnega kitarista, ki pozna skrivnosti jazza, folka, flamenka in drugih glasbenih zvrsti s kitaro v ospredju. Glasba na plošči z naslovom Passion and Pride je takšna kot njen naslov – strastna in ponosna. Skladbe so iz različnih obdobij Friedemannovega glasbenega ustvarjanja in pomenijo zaokrožitev glasbenikovega zvočnega raziskovanja v zadnjih nekaj letih. Zvenijo zelo raznovrstno, obenem pa tvorijo prepričljivo celoto, ki neprenehoma vzbuja pozornost poslušalca in ga sili k burnemu glasbenemu razmišljanju in uživanju ob dobrem zvoku. Na snemanju te čudovito posnete plošče so bili še saksofonist Philippe Geiss, vibrafonist Emmanuel Sejourne, bobnar in tolkalec Markus Faller, v nekaj skladbah pa gostujejo še klarinetist Peter Lehel, basist Thomas Heidepriem in akustični kitarist Klaus Weiland. Na plošči je več izjemno uspelih skladb. Midsummer Eclipse je kot filmska glasba za popolni sončni mrk, ki je pred leti čez južno Nemčijo vrgel veličastno senco. Naravnost zmagovito zveni naslovna skladba Passion And Pride s prekrasnim uvodom na akustični kitari v razpoznavnem španskem slogu, ki ga Friedemann očitno tako obožuje, saj se k njemu vedno znova vrača. Na tem albumu je preprosto preveč vrhuncev, da bi vse našteli, Friedemann pa je v eklekticizmu tako prepričljiv, da je skoraj nemogoče razbrati in dojeti vse kitarske sloge, ki jih tako nonšalantno niza iz skladbe v skladbo.

Friedemann je virtuoz in studijski perfekcionist, ki nenehno stremi h kakovosti glasbe in zvočnega zapisa in je pri teh naprezanjih zelo uspešen. Veliko sodeluje s Haraldom Hasslerjem, ki ima veliko zbirko odličnih mikrofonov, pri studijskem delu pa kot producent sodeluje s številnimi poznavalci, ki dobro poznajo slabosti digitalnega snemanja in vedo, kako se jim izogniti. Zaradi izjemno pestrih glasbenih vplivov in poslušljivosti bi Friedemannova glasba utegnila tudi pri nas zanimati zelo širok krog poslušalcev sredinskega jazza, verjetno tudi klasike in celo flamenka. Prav neverjetno je, kako dinamično in prodorno zveni igranje Friedemannovih glasbenikov, da o mojstrovi kitari niti ne govorimo. To glasbo je preprosto užitek poslušati, in če jo imate priložnost slišati v kakšni dobri koncertni dvorani, nikar ne oklevajte.

Jane Weber