DOBET GNAHORE

Ano neko

Contre Jour, 2003

Kaže, da ima Dobet Gnahore vse sposobnosti, da se izoblikuje v eno vidnejših predstavnic nove generacije ustvarjalk etnopopa iz ekvatorialnih predelov Črne celine, od koder so do sedaj prihajali le redki zares vplivni in mednarodno uveljavljeni glasbeniki (čast izjemam). V pestrem etničnem konglomeratu manjših afriških držav, umeščenih ob obalo Gvinejskega zaliva, seveda že ves čas nastaja veliko glasbeno zanimivega. Tja, še posebej v Abidjan na Slonokoščeno obalo, pa so se pogosto umikali tudi pomembni glasbeniki in glasbenice iz zaledja, iz Sahelske in Centralne Afrike, ne nazadnje pa tudi iz Konga in Nigerije. Delno tudi zato, ker je Abidjan dolgo časa veljal za najbolj odprto in liberalno urbano središče na zahodu Afrike, ki je poleg tega premogel tudi primerno dobro razvito glasbeno infrastrukturo. Tako se je nekaj časa zdelo, kot da so avtohtoni prebivalci Slonokoščene obale kar zadovoljni s tistim glasbenim dogajanjem, ki so ga k njim prinesli prišleki, ki so potem tam igrali po klubih in ob drugih priložnostih, če že niso snemali. Kot da niso čutili potrebe po lastni glasbeni ustvarjalnosti. Pa seveda ni bilo tako. Ves čas se je v matičnih etničnih sredinah in tudi v urbanih intelektualnih abidjanskih družbah dogajala drugačna godba: godba, ki je črpala iz lastnih kulturnih izkušenj, a ki je bila morda ravno zaradi opisanega ozračja mnogo bolj odprta tudi za vplive od drugod in ne nazadnje za specifičen kulturni panafrikanizem, ki je bil nekaj časa mnogo bolj popularen v posameznih afriških sredinah, kot je morda v zadnjem času. Tako se je razpon lokalnih godb izrazno gibal od uporabe prvinskih elementov petja Pigmejcev iz tropskega pragozda ter razvijanja in nadgrajevanja tradicij drugih tamkaj bivajočih ljudstev (npr. kompleksnega tolkalnega izročila ljudstva Bete) do sofisticiranega prevzemanja obrazcev iz drugih afriških in neafriških idiomov, npr. highlifa, soukousa, makosse, mandinških izvedenk itd.

V opisanem okolju je v Abidjanu zrasla tudi Dobet Gnahore, danes ena od bolj prepoznavnih glasbenih zvezdic s Slonokoščene obale. Samostojno glasbeno pot je sicer pričela šele nedavno, njeno prvo, morda že tudi ključno etapo pa je za zdaj uspešno sklenila z izidom prvenca Ano neko pri cenjeni belgijski world music založbi Contre-jour. Začela jo je leta 1999, potem ko se je preselila v Pariz, vendar pa je že od otroških let živela z glasbo in s plesom, saj je zrasla v družini odličnega glasbenika. Njen oče je namreč Boni Gnahore, vodja in prvi tolkalec skupine Ki Yi Mbock ter sodelavec pri mnogih drugih tamkajšnjih glasbenih projektih. Njegovo delovanje je tesno povezano s tradicijo Bete in na teh osnovah je zgrajen tudi samostojen glasbeni izraz njegove hčere Dobet. Bistveno zanjo pa je bilo vseeno sodelovanje s francoskim kitaristom Colinom Larochom de Felinom, ki ga je spoznala že doma, v Abidjanu, kjer se je leta 1996 pridružil skupini Ki Yi Mbock, pred tem pa je imel za sabo že temeljit uk kongoleške kitare. Z njim sta pravzaprav pričela projekt, ki je zdaj vsebina albuma Ano neko. Tako sta osnovni del snemanja zanj opravila že leta 2001 v studiu v Abidjanu, potem pa so tam nastale vojne razmere. Selila sta se v Francijo in iskala sodelavce. Zasedba se je šele leta 2003 izoblikovala v kvartet s prihodom tolkalca Laurenta »Sambe« Rigauda ter odlične pevke in plesalke s Slonokoščene obale, Honakami Tapé, ki je sicer pred tem dolga leta prav tako delovala v skupini Ki Yi Mbock. V takšni postavi so potem lani dokončali snemanje v belgijskem studiu.

Album Ano neko ponuja 14 skladb, ki so avtorsko delo Dobet in Colina, nekatere imajo tudi posebne, vnaprej posnete uvode iz okolja, ki ga opevajo. Tako se album začne z uvodom posnetih pigmejskih glasov, pozneje se kot uvod v skladbo Bete Djili pojavi zvok značilne piščali, pa kakšen košček abidjanskega zvočnega življenja se prisliši in tako naprej. Že po tem daje album kot celota vtis kompleksnosti in domišljenosti. Takšen je tudi po sami zvočni sestavi, saj se po nastavkih giblje od mandinških melodij do kongoleške rumbe, prislišimo plesni ziglibiti s Slonokoščene obale in kamerunski bikoutsi, tudi ganski high-life, večglasno zulujsko petje, pa še kakšen vpliv jazza in južnoameriške glasbe se da zaslediti. Poleg tega Dobet poje v kar osmih afriških jezikih, pa še v francoščini. Seveda pa ta album povezuje v celoto ena sama bistvena sestavina: zamisel panafrikanizma, kakršno so razvili iz tradicije Bete v skupini Ki Yi Mbock. Zdi se, da jo je Dobet Gnahore s prvencem odlično povzela, zagotovo pa jo je razvila v udaren diskografski izdelek.

Zoran Pistotnik