Letnik: 2004 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Gregor Bauman

MIDNIGHT CHOIR

Waiting For The Bricks To Fall

Glitterhouse/Panika, 2003

Priznati moram, da bi ta plošček – ob poplavi vseh mogočih glasbenih izdaj – skorajda nepravično spregledal, pri tem pa ne upoštevam dejstva, da po svoje v sebi nosi tudi delček šentflorjanskega pečata. Midnight Choir so prostorsko netipični norveški muzikantje, ki so glasbeno poslanstvo poiskali v zdravih temeljih amerikane in tej zvočni dobrini pridali nekaj severnjaške – ob pomanjkanju bolj ustreznega izraza – depresivnosti. Njihov zvok je tako lebdeč, aranžersko eksperimentalen monolit, ki deluje kot odmev hrupnemu vsakdanu in ga hkrati skuša blažiti. Naslanjanje na folk tradicijo Novega sveta odkriva skrite pejsaže človeške duše, naj si deluje še tako prepoznavno ali odtujeno. Vmesna linija je tista, ki je največkrat na preizkušnji, in člani skupine jo suvereno premikajo sem ter tja. Album je skupek, zgodba desetih skladb, ki na prvi posluh delujejo kot deja vu, vendar se natančen presek kmalu izkaže za dokaj varljiv. Tudi sam sem takoj skušal ugotoviti izvor nekaterih pesmi – vsaj iz predalčka »javna last« – vendar se kmalu izkaže, da je (razen Motherless Child) vseh drugih devet izpod peresa članov skupine; in slednje nikakor ne nosi negativnega predznaka. Postmoderno melanholijo odpira že uvodna pesem Into the Dark, ki ji sledi eden največjih biserov na plošči Will You Carry Me Across the Water – alternativna folkovska skladba, z usodnimi, horizontalnimi prvinami gospela, ki se je ne bi sramoval niti Nick Cave. »Glasovi prerokov so spregovorili skozi zgodovino / Z močjo sile meni neznane / Mnogi izmed nas, mnogi znani zgolj njemu / Si jih prenesel preko reke, da bi bili svobodni,« je verz, ki krasi eksistencialno vprašanje osebne svobode, ki se lahko polarizira na mikro in na makro ravni. Odmevi splošne apokalipse, ki je odvisna od individualnega razumevanja in odnosa do sveta, so na splošno prisotni v zvoku polnočnega zbora (Last Chapter, Requiem, Depths Of the Earth, Can't Feel a Thing). Razkrojevalni višek je moč prepoznati v priredbi Motherless Child. Na zvočne prafaktorje razcepljena skladba se konča s citatom: »Torej, imel sem šest živčnih zlomov in šest različnih služb ... veš ... bil sem razmesarjen!« Ambientalna plošča, ki se bere kot celota, se konča z malodane epskim prologom You Can't Always Get What You Want v pesmi Long Time Ago. Grla je dal na posodo Akademski pevski zbor Tone Tomšič, ploščo pa je pomagal producirati tudi Slovenec Chris Eckman. Še eden izmed slišnih faktorjev je nostalgija, ki se sublimno preliva iz pesmi v pesmi. Ne nazadnje na to spominjata tudi porumeneli ovitek plošče in opozorilo, da gre za »analogno avdio produkcijo, posneto na trak s starinsko opremo. Za popolno globino in barvitost zvoka je ploščo treba poslušati na glas. Nekateri občutki, ki se pojavljajo v glasbi, niso primerni za vsakogar.« Čutnost v današnjem svetu je tako ali tako že vrlina kapitala. Plošča Waiting for the Bricks to Fall je njena opozicija, četudi se izteče z apatičnim verzom: »Ne čutim ničesar več.« Sliši se zelo znano, ne? Resnično bi bilo nepravično preslišati to mojstrovino.

Gregor Bauman