Letnik: 2004 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

MILA NA UTAMADUNI – CULTURE MUSICAL CLUB

Waridi (Scents of Zanzibar)

Virgin/Jahazi, 2003

Mila na utamaduni, to je svahilijsko ime za Cultural Music Club, ki se na gostovanjih po svetu predstavlja tudi pod imenom Le grand orchestre taarab de Zanzibar, prihaja z otoka Zanzibar, ki leži v Indijskem oceanu ob vzhodnoafriški obali in je danes ozemeljsko del Tanzanije. Je eden od dveh stalno delujočih velikih orkestrov, ki že desetletja obvladujeta zanzibarsko glasbeno prizorišče in ki sta izoblikovala ter ponesla v svet prepoznaven zvok zanzibarskega taaraba. Z zanzibarskim taarabom se sicer ne srečujemo prvič. V zgodnjih obdobjih soočanja z glasbenim dogajanjem na afriški celini smo ga kar precej predstavljali. Tudi s Culture Musical Club smo se že srečevali – tematsko in z njihovimi novostmi. V zadnjih petindvajsetih letih so namreč na mednarodni diskografski trg poslali vsaj sedem albumov. No, niti polovice ni bilo mogoče slišati v teh krajih, zato je srečanje s tem zadnjim dokumentom o njihovem najbolj aktualnem početju še toliko bolj zanimivo.

Za ponovno srečanje tokrat poskrbi 15-članski orkester s klasično instrumentalno postavo. Ocenjevati njihovo glasbo je seveda skrajno nehvaležno opravilo: govorimo lahko le o vtisih in jih primerjamo s tistimi ob poslušanju njihovih prejšnjih in drugih podobnih, nam dostopnih izdelkov. A če se znate predati zvočnim tokovom neobičajnih glasbenih praks brez vnaprejšnjega hotenja, da boste slišano tudi razumeli, in to umestite v neki vam lasten diskurz razumevanja aktualnih svetovnih glasbenih praks, bodo vtisi seveda čarobni. To, čemur se boste predali, je stoletje in več ter ob številnih okoliščinah, ki so vplivale nanjo – vključno s tistimi, ki so jih pridajale neglasbene konotacije –, dodelana in izčiščena glasbena forma ter izvedbeno vrhunska glasbena praksa, ki predstavlja celovit mikrokozmos, v katerem stvari seveda briljantno funkcionirajo. Culture Musical Club so ob vsej pregovorni amaterskosti – glasbeniki, ki v njem sodelujejo, namreč niso profesionalni glasbeniki, srečujejo se samo ob večerih in posebnih priložnostih, ko se družijo in muzicirajo v svojem klubu! – vrhunski orkester. To je seveda rahlo mistificiran opis njihovega početja, saj bo prej držalo, da nekateri izmed sodelujočih doma čez dan ne počnejo kaj posebnega zato, da bi lahko zvečer v klubu razvijali vse žlahtne kvalitete zanzibarskega taaraba. A tako tam to gre: eno je izvorni koncept, drugo pa tisto, kar je iz vsega skupaj nastalo. Na srečo povsem brez škode za samo godbo. Album Waridi prinaša novo epizodo v dolgem obstoju in delovanju tega orkestra. Devet vrhunsko izvedenih skladb, ki jih uvede tista, ki je dala albumu naslov; kot je pri takšnem muziciranju pravilo, je instrumentalna in je tisto, kar se v tovrstnih godbenih praksah ponavadi imenuje »taksim«, to je instrumentalna improvizacija – tokrat poimenovana Waridi (Vrtnica). Potem se zvrsti še osem skladb klasične zgradbe, v katerih se predvsem predstavljajo izvrstni pevka in pevca: Rukia Ramadhani ter Makame Faki in Saada Mohamed. Za vsem stoji seveda klasična instrumentalna zasedba taaraba, ki jo vodi Ali Hasan, sicer izboren igralec na ud. Nej in kanun sta drugi dve arabski glasbili, ki jih je slišati na albumu. Izstopajo pa zvoki treh violin, ki so v ta glasbeni žanr zašle iz egipčanske filmske glasbe prve polovice minulega stoletja; svojo vlogo imata tudi harmonikarja, za ritem pa skrbijo značilna tolkala, predvsem dumbak, rik, darabuka in celo bongosi.

Izkušnja tovrstnih godb je seveda posebna. Za pisanje pravih ocen teh plošč nismo usposobljeni, nanje lahko samo opozarjamo in posredujemo vtise o njihovem poslušanju. Zato naj sveži taarab Mila na utamaduni predvsem zazveni tudi v vaših ušesih. In prepustite se mu.

Zoran Pistotnik