N.E.R.D.

Fly Or Die

Virgin Records/Dallas, 2004

Verjetno vsi, pa če vam je ameriška »top 100« scena všeč ali ne, veste, kdo sta The Neptunes. In mislim, da je samo še Christina Aguilera tista, ki ji Pharrell Williams in Chad Hugo (alias The Neptunes) nista producirala vsaj ene pesmi. Zato tudi vse iz Amerike uvožene uspešnice v splošnem zvenijo bolj ali manj isto, naj gre za bolj rockerski kos zasedbe No Doubt ali pa za pop in r'n'b mešanico Spearsove, Timberlaka in Kelis. Tipičen ritem in oster produkcijski obliž, ki ga sejeta Williams in Hugo, je nalezljiv in ravno dovolj speven, obenem pa ustvarja dovolj velik zvočni prostor, da se vanj lahko strpa vse, od osladnih vzdihov in stokov do rapanja in petja. Da o plesnih korakih in koreografiji ne izgubljamo besed. Njun razpon je resnično neverjeten, to gotovo govori o tem, da se brez glasbenih predsodkov lotevata vsakega »klienta«. Če bi k njima prišel Trent Reznor, bi mu gotovo zatrdila, da poznata njegovo muziko in bi mu takoj znala povedati, kako bi bili lahko njegovi komadi še manj poslušljivi. In s tem mislila popolnoma resno.

Projekt N.E.R.D. (Nobody Ever Really Dies) je torej nekakšna nadstavba že uveljavljene produkcijske industrije, ki se je odločila stopiti iz ozadja in se predstaviti v vsem svojem zvezdniškem soju in glasbenem znanju. Prvi projekt dobrih prijateljev (poleg dua The Neptunes je tu še njun srednješolski prijatelj Shay) je bil album In Search Of (izdan leta 2001 za Evropo, predelan pa je leto kasneje izšel še za ameriško tržišče), ki pa ga je z glasbenimi lestvicami hranjena raja prezrla, saj je njuno delo (verjetno nevede) raje občudovala prek njunih zvezdniških klientov. Toda v dodatnih dveh letih sta se predvsem Pharrell in Chad toliko promovirala in demistificirala svoje producentsko delo, da je drugi projekt N.E.R.D. z naslovom Fly Or Die trenutno tako vroč, da se še kičasta naslovnica ploščka (če slabo vidite, vsi trije stojijo v jajcu, prebarvanem v ameriško zastavo) zdi sprejemljiva in kul. Toda gotovo je veliko pomembnejša vsebina. Ta vsekakor predstavlja ogromen korak stran od njunega producentskega dela, ki je ne glede na inovativne prijeme postal že precej povprečen. N.E.R.D. si upajo narediti tisti tvegan korak v alternativo, ki si ga njune etablirane stranke ne morejo ali pa ne upajo privoščiti. To je gotovo izjemno pozitivna ugotovitev. V mešanju žanrov, digitalne tehnologije in kitar je Fly Or Die gotovo učbeniški primer tega, kako všečno zmiksati več različnih modnih glasbenih smernic in jih zapakirati v kompaktno in homogeno celoto, ki je v principu še vedno bolj hiphopovski kot rockovski album. Uvodna Don't Worry About Me takoj pritegne z značilnimi histeričnimi funkovskimi dodatki, ki se uspešno lepijo na klasično rockovsko podlago, in s princeovskim glasom, ki tudi iz povprečnih besedil pričara duhovito in seksi vzdušje. Še nekaj šovinistično prepotentnih opazk, ki so res popolnoma mimo (I know I've got those other girls but I wanna learn from you), tako mine brez posebnih zgražanj, čeprav bi si pesmi, kot so Backseat Love, She Wants To Move, The Way She Dances itd., zaslužile kar nekaj pikrih feminističnih kritik. Ampak stavki tipa »I'm gonna get her in my car in the back seat and show her a rock star« so v današnjem r'n'b-ju in hiphopu že tako ali tako ponarodeli, tako da nima smisla udrihati po mladcih, ki očitno nadvse radi občudujejo ženska telesa in izjemno uživajo v svojih voajerističnih izletih. Tudi sicer so besedila precej šibka plat N.E.R.D., ki se sicer lotevajo tudi bolj družbeno pereče problematike, denimo najstniškega uporništva in celo vojn. Drill Sergeant je gotovo ena od boljših zadev na albumu, odlikuje jo predvsem dober pop kitarski ritem, ki se ga ne bi sramovali niti najbolj zveneči britanski modni rockovski izvajalci, vsekakor je treba omeniti tudi pesem Maybe, v kateri je pravzaprav nemogoče zgrešiti vpliv Lennyja Kravitza (gostuje na kitari). Torej, glede na monotone ameriške pop izdelke je Fly Or Die gotovo izjemno sveža in dobra popestritev; upati je, da bo izdelek dovolj vpliven, da bo iz čedalje nadležnejšega spanca zbudil še kakšno ameriško zvezdo, ki je zaspala na že preizkušenih lovorikah tako imenovanega r'n'b-ja. The Neptunes sta svoj vpliv dobro izkoristila, zakaj ga ne bi še N.E.R.D.

Marta Pirnar