ROCKET FROM THE TOMBS

Rocket Redux

Glitterhouse/Panika, 2004

Zgodba se nadaljuje. Zgodba, ki se je začela maja leta 1974 in se zaradi notranjih sporov končala slabo leto kasneje. Vendarle so v tistem kratkem času Rocket From The Tombs ustvarili niz rockovskih klasik, žal, vsaj v izvorni različici, neupravičeno spregledanih.

Kajti po ne ravno prijateljskem razpadu je pevec David Thomas s kitaristom Petrom Laughnerjem ustanovil precej bolj artistično naravnane Pere Ubu in v novi repertoar uvrstil tudi nekaj pesmi, napisanih v času delovanja v Rocket From The Tombs. Po drugi strani je nekaj podobnega storil kitarist Cheetah Chrome, ki je ustanovil The Dead Boys, v katere je pritegnil pevca Stiva Batorja, posrednega krivca za razhod Rocket From The Tombs.

Skupina v tistem času ni uspela objavili nobenega nosilca zvoka. Zato pa so kasneje postali dejavni piratski založniki, ki so na raznih ploščah zbirali dosegljive koncertne in demo posnetke. Po zaslugi teh se je glas o protopunkovski zasedbi počasi in zanesljivo širil, in če so piratski založniki že za kaj dobri, so poskrbeli, da so se zganili preživeli člani Rocket From The Tombs (Peter Laughner je umrl že leta 1977) in leta 2002 končno legalno zbrali stare posnetke na eni plošči – The Day The Earth Met The Rocket From The Tombs. Če so pred njimi koncertno poravnavo naredili že The Velvet Underground in Sex Pistols, tako rekoč ta trenutek pa je v teku poravnava še malodane izvirnih Stooges, zakaj se ne bi pobotali še Rocket From The Tombs? In res so se lani podali na ameriško turnejo, doživeli odzive nad vsemi pričakovanji, tako da so sledile pobude za snemanje plošče, albuma prvenca, kakršnega bi Rocket From The Tombs posneli daljnega leta 1975.

To je album Rocket Redux, odličen v povzemanju vsega, kar pritiče legendi. Stare pesmi so ohranile ves mladostni polet, rockovsko razigranost, bleščavo (glam) pozo in izvorni patos, ki ga ne morejo zabrisati niti leta odraščanja. Nekateri bi ta žar pripisali spajanju energij, drugi kemiji, sam se nagibam k razlagi, da so ti glasbeniki odrasli v okolju (Cleveland), ki je bilo ravno prav blizu centru takratnega kreativnega rockovskega dogajanja (New York), da niso bili njegov del, temveč dovolj daleč, da so morali sceno ustvarjati sami. Sceno, ki je v prvi vrsti vzpostavljala odnos do okolja in do družbenih norm, način oblačenja, obnašanja in razmišljanja nasploh. Vsak je razvil močan individualni izraz, to je v skupnem ustvarjanju povzročilo napetosti, iz katerih so vrele avtentične rockovske pesmi v najbolj prvinski obliki. In kot se rado zgodi, zaradi močnih posameznikov so se njihova pota skorajda morala raziti …

Danes jedro skupine sestavljata David Thomas in Cheetah Chrome, h glasbi se je vrnil še izvirni basist Craig Bell, na mesto drugega kitarista je vskočil Richard Lloyd iz Television, za bobni je Steve Mehlman, ki sicer zadnja leta drži ritem v Pere Ubu. Sedaj si ne delajo utvar, igrali bodo, dokler jim bo to v veselje, nič ne obljubljajo, to so se pač že naučili iz preteklosti.

Tudi če se že jutri spet razidejo, so na plošči Rocket Redux zabeležili del pomembne zgodovine rocka: pesmi So Cold, Ain't It Fun, Sonic Reducer, Final Solution in Life Stinks so tu v starem sijaju, tako, kot so bile zamišljene leta 1975. Pravzaprav ima album le eno napako. Izšel je leta 2004, ko je komaj komu še mar za izvore rock'n'rolla z obrobja. Če bi luč sveta ugledal v pravem času, bi dobil častno mesto med albumi Stooges, MC5, Voidoids, New York Dolls … Tako pa se bojim, da bo ostal spregledan ali pa pristal le v rokah starih frikov.

Janez Golič