SALAMANDRA SALAMANDRA

TUVZŽ

Čadrg Records, 2003

Ali ste morda kdaj v tej podalpski zakuhi, imenovani Slovenija, pričakovali, da boste v ušesa prejeli godbo, ki je v osnovi dedič zvočnih avantgard, očiščena pretiranih intelektualnih podtonov in togih konceptualnih not. Godbo, ki se lahno, iskrivo in z obilico hudomušnosti prepušča spontanemu zvočnemu drncu, v katerem ne manjka čudaških prekopicevanj žanrskih prvin in slušnih zavajanj. Godbo, ki hodi v enakomernem koraku s podobnimi glasbenimi umotvorni podzemlja v tujini, skratka godbo sodobnega značaja, ki pa v sebi nosi preveč izbranih glasbenih zgodovinskih stranpoti, da bi ji rekli trend.

Dobrodošli v glasbeno eksperimentalnem cirkusu Salamandra Salamandra, združbi, ki ne prihaja iz urbanih okolij, kjer je konformizem vladajoča ideologija, prežeča z vsake oglasne deske in neonske bliskavice ter vibrirajoča iz vsake prodajalne plošč. Pa čeprav njihova drzna glasba dreza v hrup, urbani trušč prestolnic, ki se je tako zajedel v newyorški downtown v osemdesetih letih. A v tem loncu se ne kuha kakšen osladen koncept multikulturalnosti, temveč z domačimi pomadami in zelmi začinjena avtohtona mineštra, ki diši po mistiki in pravljični fantaziji. Zato vzorči in snema raje domače in sosedove kure ter drugo udomačeno živalsko kraljestvo ali pa poseže v starodavne kulte, h glasbi kot ritualu. Ohlapna banda Salamandra Salamandra prihaja s tolminskega konca in s tem več kot dovolj še enkrat dokazuje, da so se prevratniške godbe v Sloveniji v zadnjih desetletjih odvijale izven cementnih džungel. Spomnimo se Brecljevih otrok, pa Žoambov in njihovih podmladkov, elektronskih brkljanj Harlem Underground, skrajnih vrtanj iz Železnikov, hrupnih izbljuvkov Sist en 343 ... Slabo vest samovšečni prestolnici – Ljubljani – že desetletje bolj ali manj samostojno odstirajo Deca Debilane, v tem času pa se je pri nas formiral vznemirljiv untergrunt untergrunta. Ta je posegel v spontanost improvizacije, ki sicer izhaja iz različnih podstati: od kvazirocka Kraških Solistov do nervoznih hrupnih konceptov nekonceptualistov Kupperbusch Jr. Navdušenje ob poslušanju hrabrih izletov v srčiko zvoka je po navadi vsaj meni vedno rahlo splahnelo ob dejstvu, da je bila zvočna tvarina vedno precej ohlapna, neizrazita, s pomanjkanjem značaja in osmišljene struje, osiromašena zgolj na impresivne fragmente, ki niso vzdržali celote.

Podoben vtis se mi je porajal ob prvem srečanju s Salamandra Salamandra. Gre resnično za glasbeno eksperimentalni cirkus, kakšen pokojni Cage bi temu zlahka nadel oznako »happening«. Zasedba namreč oder spremeni v okolje, ki prej spominja na kakšno nadrealistično pravljično blodnjo kot na normalen koncert. Po vsem odru so raztresena glasbila, zvočila raznolikih korenin, od rokerskih do folklornih. Vmes so igrače, domači objekti iz mamkine kuhinje ter shrambe – in še kaj bi lahko našteli. Vsa ta šara pa služi za prevratniško zaroto, ki glasbo iz muzikaličnih prvin pelje proti svetu zvočnih raziskovanj. Objekti postajajo zvočila, legitimna v celotnem zvočnem izrazu, ki ga nadgrajuje performans. Prva plošča s konca abecede, naslovljena je namreč ''TUVZŽ'', kar lahko beremo morda tudi kot naslov kakšne dadaistične zvočne poeme, napisane zunaj semantičnih pravil v namišljenem jeziku, je torej prvo čisto zvočno doživetje močeradov. Z njim pa brž vešče popravijo vtis z živih nastopov, saj štirinajst izlivov kljub pobrkljanemu scenosledu sledi neki liniji in strukturi. Tako se manko scenskega nastopa sploh ne pozna. Glasba niha od karnevalsko cirkuških poskočnic in žalostink, progresivnega rockanja, potovanj v eksotične zvočne svetove do konkretne godbe kurnikov, hlevov in svinjakov, posnetkov farškega zvonenja cerkva, odbitih igric in rezkega hrupa. Skratka bizaren zvočni kolaž, ki na trenutke jazzira, se ritmično sprehaja v parnem in neparnem ritmu, s tolkali spomni na brkljanja Art Ensemble Of Chicago, z zapohanostjo na lizerkove hipuzle, s kitarskim onaniranjem ob zvočnih deviacijah celo na zgodnje Pink Floyd. Normalna glasbila nosijo temo, ki jo zvočila raznovrstnega značaja plemenitijo ali razgrajujejo. Vse skupaj še najbolj spominja na nedolžne otroške igre, ko ušesa še niso zasvinjana, vendar pa je glasba plošče neodvisne produkcije TUVZŽ daleč od naivnosti. Četudi je razdeljena na štirinajst skladb, jo priporočam v poslušanje v celoti, saj boste šele v odbiti strukturi našli opojnost, ki spominja na No Neck Blues Band in starejše kolege Sun City Girls. Ki pa niso nujno vpliv na Salamandra Salamandra. Prej gre za avtohtono »novo slovensko folkloro«. Mogoče jo lahko kdaj poskusite tudi ob slednjem receptu: najprej si privoščite visokogorske gobice, ki rasejo iz kravjekov, za posladek pa divje češnje, posladkane s prgiščem semenk dature, vse skupaj zalijte z dva deci močeradovca.

Luka Zagoričnik