SIXTEEN HORSEPOWER

Olden

Glitterhouse/Panika, 2003

V antologiji popularne glasbe se marsikdaj srečamo z zelo zanimivim stereotipnim razmišljanjem. Na eni strani imamo glasbenike, ki radi zanikajo svoje prve korake, ko dosežejo določeno stopnjo popularnosti, medtem ko imamo na drugi strani opravka z ravno nasprotnim fenomenom: muzičisti nam na posluh in naprodaj ponudijo posnetke iz časov, ko so še vdihovali dim lokalnih beznic ali za zaboj piva in potne stroške igrali v raznih marginalnih študentskih klubih. S komercialnega vidika je poteza povsem logična, zlasti ko si oblikuješ dovolj zajetno zaledje privržencev: v trenutkih ustvarjalnega premora poskušaš zanimanje obdržati z objavo neizdanih in koncertnih posnetkov; marketinško gledano je nujno, da se govori in piše o tebi. Slednje v celoti sicer ne velja za delovanje denverske zasedbe 16 Horsepower, ki plošče izdaja dokaj redno. Vseeno se je našla časovna luknja, med katero se je vodja zasedbe David Eugene Edwards ukvarjal s samostojnim projektom Woven Hand; posnetkov je bilo dovolj in nastala je plošča Olden, konglomerat treh živih seans (2 studijski in ena odrska) v letih 1993 in 1994.

V nasprotju z mnogo skupinami se 16 Horsepower ne sramujejo začetkov. Zvočni razvoj in genezo so dali na posluh, čeprav je v isti sapi treba poudariti, da se temeljna linija, s katero zasedba operira v vsem tem času, ni bistveno spremenila. Trio si kljub temu ne dela utvar, da glasba raste, napreduje, da skozi leta prepoznava nekatere skrite odtenke, ki si jih glasbeniki pridobe s kilometrino. Govorimo o širokem konceptu, ki ga radi pospravimo v predal alternativnega countryja. V primeru 16 Horsepower gre za nekoliko širše kombinacije. Percepcija in prvine zvoka se namreč pretanjeno sprehajajo v njegovi bližini, pripete na geografsko opredelitev znotraj svetopisemskega pasu. Viharni eksperimenti, vezani na modificirano folkloro, pestra instrumentalna kombinatorika in ambientalne medigre so tiste prvine, s katerimi David, Keven in Jean-Yves v mnogočem odstopajo od kolegov. Ravno v tem je čar njihove glasbe. Plošča Olden je dokument časa z zvočno patino, ki v marsičem odlično ponazori ter olupi luščino okoli jedra. Ker se skladbe kasneje pojavijo tudi na rednih ploščah, je moč spoznavati skrite odtenke, s katerimi se je skupina srečala v pravem studijskem delu. Vsekakor ta plošča ni tista, prek katere bi lahko skupino šele spoznavali, temveč je »must have« za zveste privržence in kasnejše obdobje, ko smo njihovo glasbo v pretežni meri že usvojili. Še vedno pa čakamo na uresničitev govoric, da bo šestnajst konjskih moči končno ugledalo tudi soj naših žarometov.

Gregor Bauman