Letnik: 2004 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Borka

SOUL POSITION

8 Million Stories

Rhymesayers Entertainment, 2003

Pod psevdonimom Soul Position se skrivata didžej in producent RJD2 ter nakladač Mc Blueprint. Oba sta začela glasbeno pot v rapovski zasedbi MegaHertz, ki je v letih 1998 in 1999 izdala dve dokaj odmevni EP-plošči. RJD2 se je kot producent izjemno hitro uveljavil na ameriški podzemni hiphopovski sceni in tako je leta 2000 produciral prvi singel raperja Copywrita pri eminentni založbi Rawkus. Leta 2001 je začel sodelovati s sedanjo založbo Definitive Jux Recordings. Izšla je namreč kompilacija Def Jux Presents, nekakšen katalog izvajalcev te založbe, na kateri se je RJ znašel ob imenih, kot so Aesop Rock, Company Flow in Cannibal Ox.

RJD2 je postal zvezda svetovnega hiphopovskega podzemlja, ko je leta 2002 izdal samostojni prvenec DeadRinger. Mnogi kritiki so album razglasili za enega najboljših leta in RJ-ja postavili ob bok DJ Shadowu in Madlibu. Primerjava je upravičena, saj sta RJ-jevi metoda in tehnika produciranja zelo podobna produkciji Shadowa. RJD2 ima izjemno grob, nespoliran zvok, njegova produkcija skoraj v celoti temelji na vzorčenju. S tem ne mislimo klasičnega raperskega semplanja, kjer celotni komadi temeljijo na ponavljanju dominantnega sempla. RJ, podobno kot Shadow, uspe z inovativnimi aranžmaji postaviti prave glasbene panorame mestnega okolja.

Vokalna polovica dua – Blueprint – je prisoten že na albumu Deadringer. V komadu Final Frontier namreč predstavlja enega redkih vokalnih vložkov na sicer pretežno instrumentalni plošči. Njegov stil je zelo pripovedovalen, torej gre v osnovi za slog, ki ga je že v osemdesetih letih vpeljal legendarni Slick Rick. Blueprint je družbeno osveščen raper. Prevladuje osebnoizpovedna tematika, vendar specifično shizofreno, saj brez težav menja identitete, obraze rimanja, na trenutke bi ga lahko primerjali z Odateejem, ki je pred kratkim gostoval pri nas. Tako je pri plošči, ki nosi naslov 8 milion stories, takoj jasno, da gre za osem milijonov zgodb Blueprinta.

Prvi uspeh plošče je v tem, da ji uspe vse te zgodbe povezati v smiselno celoto. Plošča je kompaktna, ima počasen tempo, za noben kos ne bi mogli reči, da pretirano izstopa. Zato da ta kompaktnost ne vodi v dolgočasje in enoličnost, poskrbi RJD2, saj je produkcija, kot je bilo pričakovati, vrhunska. Tolkala so skrbno aranžirana in izjemno razgibana, vzorci pazljivo izbrani, naravno vpeti v ritme. Zvok plošče bi še najlažje označili kot žlahten – starošolski, analogen, a hkrati sodoben.

Če za RJ-ja trdimo, da je opravil domačo nalogo in poskrbel za ritme, ki so solidni in inovativni, bi to težko rekli za Blueprinta. Čeprav mu moramo priznati lirično kredibilnost, pa začne njegov monotoni stil po nekaj pesmih motiti, zdi se, da ne pokaže vsega talenta, ki ga premore. To je še najbolj izrazito v Inhale, kjer glas ne prepriča in refren ne deluje. Po drugi strani so komadi, kot sta Jerry Springer Show in Survival, povsem prepričljivi, saj se glas in produkcija združita in delujeta odlično. Prav tako odlično deluje komad Run, kjer se Print dotakne socialnega vprašanja in »black struggla«, RJ pa poskrbi, da pride besedilo do izraza in dobi primerno atmosfero. To mu uspe predvsem z vzorčenjem čela, ki dominira v podlagi.

Zanimivo je, da dve izmed boljših podlag na plošči najdemo v Introtu in v treh minuto dolgih vložkih, ki so razporejeni po vsej plošči in nosijo skupni naslov Candyland. Ti vložki so eden izmed presežkov plošče. Godalni sampli ustvarjajo vzhodnjaški melos, ki spominja na zgodnjo produkcijo nekoč genialnega producenta Wu-Tang Clana RZE. Ta presežek je hkrati tudi najšibkejši element plošče, saj se v trenutku, ko poslušalec začne v njih uživati, tudi končajo. Namen vložkov Candyland je povezovanje plošče, vendar pa je učinek prej obraten, saj so ti vložki edini moment plošče, ki neposredno zmoti z neprimerno dolžino. Tako je sicer kakovosten material skoraj zapravljen.

Plošča se konča z baladama No Excuse for Lovin in One Love. V obeh RJ-ju še najbolje uspe ujeti razpoloženje, ki je prevladovalo na albumu Deadringer, torej zvok, s katerim je prodrl. No excuse for Lovin je melanholičen komad, v katerem nam Print pove nekaj stvari o »zafuranih« razmerjih. V refrenu pade v enakomeren ritem enkraten starošolski sample ženskega glasu. One Love pa je bolj pozitiven, vlije novo upanje. Tudi ta komad ima osupljivo podlago z vzorci udrihajočih pihal.

8 Milion Stories je res odlična plošča, vendar ne doseže Deadringerja. Razlog je nedvomno tudi v tem, da je RJD2 producent, ki se dokazuje predvsem v produkciji instrumentalne muzike, kjer ni omejen z raperjem, kateremu bi moral delati med ritmi prostor za besedičenje.

Borka