RICHARD THOMPSON

Mock Tudor

Capitol, 2003 (nova izdaja na SACD)

Ko se je angleški pevec in kitarist Richard Thompson (roj. 1949) oglasil z novo ploščo z naslovom Mock Tudor, so glasbeni kritiki njegovo novo stvaritev v večini zelo pohvalili. Poznavalci Thompsonovega bogatega opusa se bodo nove izdaje plošče kot vedno doslej razveselili, večino poslušalcev, obsojenih na glasbo, ki jo podpirajo poneumljena glasbena občila, pa bo verjetno tudi ta album obšel tako kot vsi prejšnji. Kakorkoli, pravo vrednost nove Thompsonove glasbe bo kot po navadi pokazal čas, in prav ta je bil doslej Thompsonu najbolj naklonjen.

S takšnim uvodom bi lahko pospremili izid prav vsake Thompsonove plošče v zadnjih petindvajsetih letih, odkar snema in nastopa kot solist. Glasba Richarda Thompsona je resnično namenjena poslušalcem z izostrenim posluhom, poznavanjem glasbene zgodovine in občutkom za pretanjene pesniške mojstrovine, polepšane včasih z nežnim zvenom akustične kitare. Thompson jo igra v zahtevnem prstnem slogu, značilnem za angleške kitariste, včasih pa s prodornim, vendar nikoli preveč vsiljivim zvokom rockovske električne kitare. Richarda Thompsona bi torej po glasbeni plati lahko primerjali z Neilom Youngom. Če se Young pri izjemno plodnem ustvarjanju naslanja na tradicijo ameriškega rocka, folka in countryja, je pri Richardu Thompsonu čutiti jasno zaljubljenost v angleško ljudsko glasbo, veliko bolj zaprto za glasbene vplive od zunaj. Nič čudnega, saj je kariero začel v kultni folkrockovski skupini Fairport Convention, v zasedbi, ki je imela na angleškem glasbenem prizorišču podobno vlogo kot skupina The Byrds na ameriškem. Thompsonovo igranje in petje sta torej po angleško urejena, čista in nekoliko zaprta vase. Kitarski slog tega sijajnega glasbenika je bogat s filigranskimi okraski, sicer doživeto petje pa je podrejeno postulatom posodobljenega folka, torej pevskim načinom, ki jih naš poslušalec pozna s plošč ali koncertov naših znancev Martina Carthyja in Allana Taylorja. Plošča Mock Tudor je razdeljena na tri dele s po tremi do petimi pesmimi in je pravzaprav tematska plošča, a to boste opazili šele ob pazljivem prebiranju besedil. Richard Thompson je odraščal v Londonu, v tem mestu pa je kot nadobudnež začel tudi nastopati. Plošča Mock Tudor je posvečena odraščanju in sploh življenju v očitno inspirativnem londonskem predmestju.

Thompson – njegovo igranje na kitaro cenijo celo v nezaupljivih jazzovskih krogih – je mogoče ob mojstrovinah posnel nekaj manj kakovostnih plošč, tale album pa sodi, če ne že med njegovo klasiko, pa vsaj med vidnejše stvaritve v devetdesetih letih. Če imate radi bogato aranžirano rockovsko glasbo s prvinami folka, jazza, bluegrassa in countryja, je kot posnet za vas. Če si boste zaželeli slišati še kakšno starejšo Thompsonovo ploščo, vam bo vsak ljubitelj priporočil vrnitev v leto 1974, k albumu I Want To See The Bright Lights Tonight. Thompsonova glasba s časom namreč postaja še boljša, in to, da tega glasbenika še nismo slišali pri nas, je čista sramota za vse, ki od države dobivajo denar za koncertno dejavnost. No, predvsem sramota za tiste, ki tega denarja dobivajo (naj)več.

Jane Weber