TORTOISE

It's All Around You

Thrill Jockey, 2004

Tortoise so z dosedanjim delom potegnili simetrično krivuljo. Vleči so jo začeli v samem izhodišču, tam, kjer so zastali Slint in Squirrel Bait. Pogumno so se podali v eksperiment dubovskih obratov dveh basovskih kitar in tolkal, se odrekli glasu in kitare praktično postavili v kot. Prvenec brez posebnega naslova je le nakazal njihov potencial, z njim so si le na široko odprli možnosti. Težavni drugi album Millions Now Living Will Never Die je upravičil napovedi, če ne celo presegel. Zadošča že 20-minuta lepljenka Djed, kjer so Tortoise izkazali širino in izostren občutek za kompozicijo. Še težavnejši tretji album TNT pomeni vrhunec, skladbe so dovršene, raznovrstne in predvsem – stojijo vsaka zase. In potem se je krivulja obrnila navzdol. Standards je že polovičen »uspeh«, nagib v nasilnejši zvok je kvečjemu simptom pomanjkanja navdiha, jazzovske elegije postajajo vse bolj brezdušne in izgubljajo smer.

Tortoise so se z novim albumom It's All Around You spustili po krivulji nazaj do nične točke, tokrat na nasprotno stran vodoravne osi. Če je bilo v izhodišču še vse pred njimi, sedaj ni videti smeri naprej, le sklenitev pretečene poti. Torej le povzemajo vse, kar so že ponudili. Formalne verziranosti jim ne gre odrekati, a glasbeno je tole že nevarno blizu mrtvi tvari. Brezdušno koktejlsko jazziranje čez razslojene ritme zveni kakor rezultat naključne tehnike rezov (cut-up) iz odlomkov njihovih prejšnjih plošč, brez občutka za naraščanje in sproščanje notranjih napetosti. Še enkrat se kot antipod oprimejo volumna, pritisnejo do kritičnega roba prepoznavnosti, a kaj, ko vse skupaj zveni kakor priganjanje že hudo utrujenega konja.

Tortoise ga obudijo šele v sklepnih dveh zapisih, končno stečejo v naravnem skladju vseh postopkov. Upanje umira zadnje, pravijo.

Janez Golič