TRAPIST

Ballroom

Thrill Jockey, 2004

Ameriška založba Thrill Jockey v zadnjih letih izraziteje stavi na eklektičnost raznovrstnega kataloga ter se vse bolj drzno spušča v raziskovanje multižanrskih zvočnih poljan. Raznolik katalog, ki med drugimi vsebuje filmsko godbo Davida Byrna, ognjeni jazz Freda Andersona in Hamida Draka, botre »postrocka« Tortoise, njihove drzne naslednike Radian, kölnsko elektronsko gardo z Mouse On Mars, Microstorio ter Oval, nam tokrat ponuja avstrijsko- ameriško navezo Trapist. Trio elektroakustične narave nam je že s prvo izdajo Highway My Friend (Hat Hut, 2002) ponudil mojstrski preplet svobodno improvizirane godbe, ki subtilno brklja po žanrskih vzorcih v raznobarvnem prepletu zvokov. Tokratna plošča Ballroom to zgodbo še izraziteje nadaljuje. Če je prvenec stavil na akustično zvočno sestavino, je nova plošča izlet v elektronske vode, ki z organskostjo in opojnostjo prekaša vse poskuse fuzije elektronike in drznih akustičnih praks newyorškega downtowna, ko se je napajal v illbientu ...

Trapist so strunar in elektrofonik Martin Siewert, odlični tolkalec Martin Brandlmayr iz Radian in kontrabasist Joe Williamson. Vsi trije prinašajo v spontano improvizirano glasbo Trapist številne referenčne točke. Siewert prinaša številne elektronske odklone kitarskega zvoka, med katere vpleta izkušnje iz jazza in predvsem iz ruralnih akustičnih predvojnih izročil Amerike – bluesa in countryja. Brandmayr je z občutljivimi in inovativnimi tolkalskimi prijemi dodobra razčlenil in obogatil tolkalsko ritmiko že v matični zasedbi Radian. Williamson pa po eni strani širi besednjak kontrabasa v sferah svobodnjaškega jazza, hkrati pa je vešč žmahtnega, debelega ritmiziranja v miljeju soula, rhythm and bluesa in duba. Vse te izkušnje in vplive je trojica imenitno vnesla v zvočno govorico tria Trapist. Vendar ne na prvo uho. Njihova glasba namreč ni lepljenka vplivov in referenc, temveč inovativna zvočna tvarina, ki preteklost uporablja kot kreativno podstat za kreiranje novega zvočnega miljeja.

Pet improvizacij plošče Ballroom tako v sebi skriva odmeve ambientalne glasbe Briana Ena, okleščeno kitarsko folkloristiko Johna Faheyja in otožne kitarske vibracije Billa Frisella, hkrati pa odslikava prenapeto, rahlo kaotično informacijsko nasičenost digitalne dobe, ki jo umetno uravnava le ritmični utrip sintetične glasbe in mamil. Tam, kjer se brišejo meje med akustičnim in elektronskim, med sedanjostjo in preteklostjo, seveda pride do zlomov v presečiščih. Navkljub spolirani, ušesu prijazni produkciji Trapist mestoma sprostijo zvoku pot v hrupne kanonade, hkrati pa mojstrsko obvladujejo odnos med krhkimi, nežnimi zvočnimi strukturami in prehod k zvočno bolj plastovitim prostranstvom. Plošča v veliki meri sloni na postprodukciji, s številnimi zastrtimi zvoki osnovnih glasbil, z efekti in elektronskimi odkloni. Glasba tudi zato zveni dosti bolj strukturirano kot ponavadi, hkrati pa se na tej ravni odmika od Trapist, kot jih poznamo s prvenca. Mnogi glasbeni kritiki so njeno moč našli v manipulaciji med sprejemljivim in nesprejemljivim. Trapist so tedaj mojstrsko obvladovali napetost v prelomu med znanimi vzorci in abstrakcijo. Tokrat se na Ballroom izraziteje spuščajo v žanrskost. Večkrat namreč na površje priplavajo melodični vzorci, ki slonijo predvsem na kitarskih linijah, medtem ko bobni in bas izraziteje ritmizirajo. In če se lahko v prvi postavki kritikov strinjam z njimi, me ne morejo prepričati s tezo, da je nova plošča »easy listening«, samo zato, ker se bolj ozira k žanrskim vzorcem. Kajti Trapist še vedno ne prestopijo meje, ki so jo izraziteje prestopili Pluramon, Jim O' Rourke na nekaterih ploščah, švedski Tape in avstralski Sun, ki se nato bahajo s tem, da delajo eksperimentalen pop, folk in rock.

Uvod v ploščo, skladba Time Axis Manipulation Part 1, je zvočna manipulacija s časovno strukturo v skladbi, ki uporablja basovsko brnenje kot zamrznitveni element, kitarske tonske osamelce v vsej lepoti izzvena in večbarvno tolkalsko zvočno paleto, ki le občasno preide v ohlapno ritmiko. Skladba skrbno tke zvočne premise v vsej njihovi lepoti, minljivosti in občutljivem prepletu, ki je plod odličnega občutka za gradnjo zvoka in drobnosluha. Šele ob koncu skladbe, se akustični tonski osamelci povežejo v krhko melodijo. Princip se ponovi v sklepni, po dolžini epski For all the time we spent in this room, ki je povzetek celotne plošče, z mestoma izrazitejšo melodiko, ponavljajočimi se strukturami in ritmiko, ki se kot začetek plošče konča z nežnimi, minljivimi kitarskimi toni. Vmes pa se v treh skladbah razstre drugi pol plošče, kjer tolkala in bas preidejo v funkcijo podlage, na katero se lepijo kitarski zvoki, njihovi odkloni prek pedal in efektov ter rahlo zastareli zvoki sintetizatorja zvoka. Brandlmayr in Williamson servirata zapohano, hudo opojno ritmiko s trdim, žmahtnim kontrabasom in z značilnimi tolkali Brandlmayra. Ta ritmizira na podlagi metričnih vzorcev in sinkop, hkrati pa še mojstrsko barva zvok, predvsem z značilno osupljivo rabo metlic. V skladbah Time Axis Manipulation Part 2 in Observations Took Place se Siewert bolj posveča sintetizatorju zvoka in elektronskim efektom. Obe skladbi sta uptempo, ki ga prekine hrupen sklep, ki pa s šumom pulzira kot najboljše stvaritve japonskega nojzerja Merzbowa. Ritem se umiri v The Meaning Of Flowers, kjer ritem preide v lahkotno jazziranje, Siewert pa nanj nalepi nekaj prelepih lebdečih tonov lapsteela, s katerimi jazzira kot Bill Frissell s country dediščino.

Ta nas pripelje v odlično sklepno meditacijo, ki v ušesih še dolgo zapusti usedline odlične plošče, ki se ne boji svobodno improvizirati v sluhu prijaznejšem okolju ...

(www.thrilljockey.com)

Luka Zagoričnik