Letnik: 2004 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

KEN VANDERMARK

Furniture Music

Okka Disc, 2003

PAAL NILSSEN–LOVE in KEN VANDERMARK

Dual Pleasure

Smalltown Supersound, 2002

FREE FALL

Furnace

Wobbly Rail, 2003

Ken Vandermark v Chicagu in Paal Nilssen–Love v Oslu vsak na svoji strani, pogosto pa tudi skupaj skrbita za tako rekoč mesečne izdaje iz zdaj že res bogate zakladnice lastnih ustvarjalnih opusov. Trije navedeni primerki so prišli med nas jeseni, do konca poletja pa lahko vsaj pri izdajah z Vandermarkom pričakujemo lani posnete albume, in sicer prvenec Spaceways Inc. z Zu, drugi album Sound In Action Tria, sedmi album The Vandermark 5, tretji album Territory Banda in prvi studijski album tria FME (Free Music Ensemble), ki ga letos v živo gosti Jazz Fest Cerkno in v katerem se poleg Nata McBrida predstavljata prav Vandrmark in Nilssen-Love.

Veseli, da izdaje prihajajo iz različnih geografskih koncev in tudi zelo različnih založb. Skupno trem albumom, o katerih teče beseda tokrat, pa so koncepti in velikost založb, med katerimi je najbolj znana Okka Disc (še do nedavnega iz Chicaga, zdaj pa slabo leto domuje v bližnjem Millwaukeeju, kjer je lastnik založbe Bruno Johnson našel boljši vir zaslužka). Vandermarkov solistični prvenec se tako pri Okki pridružuje solo albumu družabnika na kontrabasu Kenta Kesslerja. Gre za album, ki je nastajal dalj časa in ob pozornem poslušanju je moč razbrati še kaj o Vandermarkovem odnosu do improvizacije ter do različnih glasbenih in drugih umetniških vplivov, ki kar kličejo na plan (recimo navezavo na Erika Satieja najdemo že v naslovu) – več, kot smo jih imeli možnost spoznati na njegovih dosedanjih koncertih z različnimi skupinami. Album z 18 skladbami oziroma improvizacijami, od katerih se jih pet ponovi v drugačni glasbeni izkušnji, se začne nekako negotovo, tja do četrtega komada, potem pa glasba začne počasi polzeti pod kožo, saj so skladbe in improvizacije v razmerjih med rabo različnih glasbil in različnih tehnik igranja posnete tako, da lahko zahtevnejši poslušalec jazza uživa v plodnih in nazornih glasbenih rešitvah, ki presenečajo, vedoč, kako pomembna je vloga ritma in ritmičnih glasbil v Vandermarkovi glasbi. Zdi se, da je Vandermark več kot kos izzivu, ki ga predstavlja solistični pihalni izdelek, saj na njem najde rdečo nit: lastno prepoznavno zvočnost, v kateri se skriva ljubezen do umetnosti, ki se ne ponuja kar sama po sebi, ampak jo mora tudi poslušalec najprej najti v sebi.

Dual Pleasure je pravo nasprotje Furniture Music. Album lahko položimo ob bok ritmično impulzivnim in funky albumom tipa DKV ali Spaceways Inc., čeprav tudi tokrat dobimo porcijo nežnih, v nebo vpijočih baladnih improvizacij, ki jih Paalovo palica meri z izjemnim občutkom preizkušenega bobnarskega mačka. Prav te, tako kot pri vseh Vandermarkovih skladbah, poudarjajo globino čustev, ki jih ustvarjalec novega nujno potrebuje, da lahko prepričljivo pove svojo zgodbo. Album je vreden vse pozornosti tudi zato, ker ponuja več improvizacijske izraznosti obeh akterjev, kot smo je sicer deležni v veliki meri bodisi kadar igrata skupaj v triu ali kvintetu. Zato je več kot odlična novica, da je za malo, a pomembno norveško založbo Smalltown Supertown izšel že Dual Pleasure 2.

Založbo Wobbly Rail iz mesta Chapel Hill v Severni Karolini, ki je pomembno koncertno prizorišče ameriških improvizatorjev in ki prav v povezavi z založbo (njen zadnji izdelek je duo Susie Ibarre in Marka Dresserja) vzdržuje odlično razpoloženje in skrbi za odprtost pri poslušanju godb različno opredeljene mlade publike, žanrska opredeljenost vzpodbuja, da je na sledi tudi drugim godbam, predvsem v živi obliki. To je uvodni stavek k albumu Free Fall, da bralcu ne bi že kar takoj odkrili, da bere vrstice o malem, neodkritem biseru, ki je poletel s hriba Chapel. Zagon za polet mu je dal trio Kena Vandermarka z Ingebrigtom Håkenom Flatnom na kontrabasu in s pianistom Håwardom Wiikom, še enim iz valilnice norveških talentov, ki je ob Nillsenu-Lovu in Flatnu steber v kvintetu Atomic. Free Fall je navdihnil istoimenski album tria Jimmyja Giufreja s Paulom Bleyem in Stevom Swallowom, ki je izšel, še preden se je trojica rodila. Čeprav v enaki instrumentalni zasedbi (Vandermark igra izključno na klarinete) kot omenjeni trio, mlajšemu in manj poučenemu bralcu ali poznavalcu jazza ni treba skrbeti, da albuma Furnace ne bi mogel popolno zaužiti brez poznavanja dela, ki je navdihnilo novo generacijo. Prav možno je, da bo v njem našel občutke, ki mu bodo lažje sedli v srce. Še posebno zato, ker je Furnace v celoti avtorsko delo vseh treh, čeprav dve tretjini prispeva Vandermark. Njegova Half Past Soon, ki jo je posvetil Billu Evansu, je še ena izjemna balada, ki se sliši kot standard, ki to ni. Komorno ozračje z albuma niti v enem delu ne prevesi zvočne slike v pasivnost. Vse, kar je odigrano, je na mestu – in ni večjega užitka, kot ko si ponovno zaželiš slišati prav vsak zaigran ton. Trio Free Fall je z albumom Furnace z jazza odpihnil nekaj zasedene zaprašenosti, in čeprav se vseskozi odvija v počasnem tempu, je jazzu dodal spet nekaj težnosti. Ko poslušaš Free Fall, se ti ni treba spraševati, kaj danes še lahko ponudi jazzovski album. Odgovor je na dlani – in ta verjetno ni prav nič drugačen kot ob izidu albuma Free Fall tria Jimmyja Giufreja.

Bogdan Benigar