THE VINES

Winning Days

Capitol Records/Dallas, 2004

Potem ko so kritiki in poslušalci po vsem svetu orgazmirali ob poslušanju prvenca Highly Evolved, nas je avstralski kvartet dočakal s hladno prho. Vsaj takšen vtis bi dobili, če bi prebrali nekaj ocen tegale drugega ploščka s pomenljivim naslovom Winning Days. Očitno so vsi po vrsti pričakovali, da nas bo gonilna sila zasedbe Craig Nicholls zasul z novim venčkom rockovskih poskočnic in izvirnih sentišev s cobainovsko liriko. Toda – zmotili so se. The Vines so se na Winning Days obrnili stran od novodobnega »surovega« rock'n'rolla in se odločili za produkcijsko zlikan projekt (producent je bil tudi tokrat Rob Schnapf), v katerem se na prvi posluh ne skriva prav nič posebej udarnega in podobnega prvencu. Nič čudnega, da so se ljudje počutili izdane – melodično rock'n'roll »klasiko«, pesem Highly Evolved, s katero je lahko poslušalec prešerno zajadral v njihov prvenec, je zdaj nadomestila nevabljiva in omledna Ride, odlično umirjeno Autumn Shade je nadomestila niti pol toliko čustev zbujajoča Autumn Shade II, izjemno Get Free pa na novem albumu tako ne moremo primerjati z ničimer. Tako pač potoži uho, vajeno sladkih rim in melodij s Highly Evolved.

Toda prvi vtis je lahko varljiv. Winning Days res ne moremo raztrgati samo zato, ker album ni uspel obnoviti prvotnega, neobremenjenega stanja duha in zadostiti tistim, ki so pričakovali nadaljevanje prvenca in The Vines že takoj razglasili za postnirvanske prinašalce luči. Craig Nicholls, medijsko profiliran kot enfant terrible z razcepljeno osebnostjo, ki naj bi v sebi nosil nekaj Sida Viciousa in nekaj postbeatlovskega Johna Lennona, se je na tem albumu odločil v večji meri razgaliti svojo beatlovsko stran. Po nekoliko trših Ride in Animal Machine nas namreč The Vines popeljejo v melodično harmonijo Beatlov. Z Autumn Shade II Nicholls pokaže, da se v njem skriva še mnogo melanholije, potrebne za dobro in nezateženo balado, odlična TV Pro z izmenjavanjem surovosti in mehkobe ustvari shizofreno in dvoumno ozračje, ki popolnoma ustreza naslovu pesmi, medtem ko Winning Days, She's Got Something To Say To Me in Rainfall gotovo kažejo bistvo njihove moči, namreč ustvariti in v poslušalcu vzbuditi preprosto, nevsiljeno in melodično pop doživetje, katerega izvor boste našli v pop rocku poznih šestdesetih let. Sledi lahkoten preskok v psihedelične vode z Amnesio in Sunchild, konec s Fuck The World (F.T.W.) pa je rezerviran za punk izgred, ki bo gotovo najbolj navdušil v živo s Craigom in njegovimi vragolijami v ospredju. Torej, orgazmirali ob novem izdelku The Vines verjetno res ne boste, bilo pa bi nepošteno, če bi fante po fantastični seksualni avanturi zavrgli kot uporabljen kondom. Winning Days obljublja pošteno crkljanje, ki se mu bom sama z veseljem večkrat prepustila.

Marta Pirnar