WATERSON: CARTHY

Broken Ground

Topic, 2004 (SACD izdaja)

Ko sem izbiral plošče za predstavitev v tej rubriki, sem se z velikim veseljem ustavil pri novem albumu angleške družinske zasedbe Waterson: Carthy. V angleškem folku se vedno dogaja kaj dobrega, žal pa je te glasbe v naših občilih premalo, da o zastopanosti na koncertih niti ne govorimo, čeprav se je večkrat izkazalo, da je naše občinstvo noro na to glasbo, le poučiti in prepričati ga je treba. Očitno smo obsojeni na (skoraj) vsakoletna srečanja z Dublinersi, plošče, kakršna je Broken Ground, pa bodo zašle le v zbirke poznavalcev in resničnih ljubiteljev angleškega folka. Na ozemlju današnje Slovenije so nekoč živeli (tudi) Kelti in nekaj teh cingljajočih not, različnih plesov in nežnih baladnih melodij, ki sežejo globoko v dušo, se očitno skriva nekje v našem glasbenem spominu.

Angleška založba Topic (50 Stroud Green Rd, London N4 3EF, U.K.; topicrecords.co.uk) je šele v zadnjih letih začela posvečati več pozornosti zvočni kakovosti posnete glasbe, že od vsega začetka – je namreč ena najstarejših neodvisnih založb na svetu – pa vzorno skrbi za zastopanost in dosegljivost angleškega folka na različnih nosilcih zvoka. Veliko pred fenomenom world music, ki ga je sprožil Peter Gabriel, je izdajala tudi plošče z glasbo različnih dežel. Nova izdaja zadovoljuje tako tehnične kot vsebinske zahteve in pričakovanja današnjega razgledanega in dojemljivega poslušalca. V skupini Waterson: Carthy so Norma Waterson – triangel in glas, Eliza Carthy – violina, viola in glas, Martin Carthy – kitara in glas, Saul Rose – melodeon in glas, pri snemanju pa so sodelovali tudi številni gostje, vešči igranja pesmi angleškega folka. To je razmeroma zahtevna plošča in vsak s predsodki neobremenjen kritik bi moral priznati, da ta zasedba v vrhuncih zveni kot mali orkester poklicnih ali, če hočete, glasbeno izobraženih glasbenikov iz kakšne dobre filharmonije, ki z veseljem preigrava skladbe Bele Bartoka – torej melodije, ki močno slonijo na ljudski zapuščini, na glasbi, ki so jo bodisi posneli bodisi zgolj v note prelili potujoči muzikologi. Martin Carthy in Norma Waterson sta uglajena in disciplinirana glasbenika – to je splošna lastnost angleškega folka –, premoreta pa tudi dovolj čustev, in ravno ta dajejo tej glasbi največjo vrednost in privlačnost. Nič manj vzemirljiv ni tudi glas mlade Elize, saj včasih doseže prav angelske razsežnosti. To glasbo bi morali poslušati naši preporodniki, ki so v oživljanju ljudske glasbe včasih preveč akademski, potem pa se čudijo, da za njihovo poustvarjanje ni pravega zanimanja. Čeprav je treba priznati, da novi (zdajšnji) preporodniki ubirajo nova, (vsaj zame) bolj prepričljiva pota. Glasba, kakršno igra skupina Waterson: Carthy, je bila v svoji domovini skoraj nenehno navzoča, tako na plesih in veselicah kot ob bolj žalostnih priložnostih. Le redka in kratka so bila obdobja, ko je v Veliki Britaniji zanimanje za folk zamiralo, če pa že je, se je v nekaj letih spet razbohotilo kot še nikoli prej.

Če ste ljubitelj angleške glasbe, vas bo torej plošča Broken Ground popeljala na sijajno glasbeno potovanje; da bi lažje uživali ob krajih, ki jih boste obiskali na tej poti, pa je z odlično poljudno, a izjemno poučno spremno besedo poskrbel Martin Carthy sam. Carthy je tudi najbolj zaslužen, da se je v zgodnjih šestdesetih letih v Veliki Britaniji začelo tako živahno in plodno oživljanje ljudske glasbe. Vplival je celo na Boba Dylana. Konec koncev je iz obdobja preroda izšlo tudi več bolj inovativnih folkrockovskih skupin z zasedbama Amazing Blondel in Fairport Convention na čelu. Te so folku dale novo življenje, in nič ne kaže, da bi kmalu zamrlo. Ploščo toplo priporočam tudi ljubiteljem jazza in klasike. Malce glasbe resničnega življenja ne more škoditi. Pa ne bodite preveč jezni, če vas je moje navdušenje pretentalo, raje poslušajte to ploščo še enkrat.

Jane Weber