Letnik: 2004 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Siniša Bogunović

ROBERT WYATT

Cuckooland

Hannibal, 2003

Brez kakršnegakoli pomisleka lahko za ploščo Cuckooland rečem, da je to stvaritev, ki pripada samemu ustvarjalnemu vrhu dela Roberta Wyatta. Dejstvo, da lahko po skoraj štiridesetih letih aktivnega ukvarjanja z glasbo, izdajanja plošč, ki so davno postale klasika, nekdo izda tako močno in izrazito stvaritev, kot je Cuckooland, je dosežek, ki je sam po sebi vreden vse hvale. Primerjava z Bob Dylanom je očitna in neizbežna.

Začetni sum ob pogledu na album, ki vsebuje 16 pesmi s skupnim trajanjem prek 75 minut, je že po nekaj poslušanjih popolnoma izginil. Očitno je tudi sam Wyatt iz istega razloga razdelil album na dva po dolžini približno enaka dela, pustil premor trideset sekund, s pojasnilom, kako je tukaj najprimernejše mesto, kakor tudi sam reče, »za tiste z utrujenimi ušesi, da naredijo premor ter kasneje poslušajo naprej.«

Album prične pesem z naslovom Just A Bit, ki z razpoloženjem in atmosfero daje kontrast sami temi (organizirani religiji), do katere Robert Wyatt kaže upravičen cinizem. Sledi pesem Old Europe, ki s swingerskim ritmom ter očitnimi vplivi jazza v popolnosti pričara Pariz štiridesetih in petdesetih let, o katerem govori tudi tematika. In kot stihi »those days live on still in my heart« te pesmi nedvoumno kažejo, se Robert Wyatt ne sramuje biti odkrito romantičen in nostalgičen brez kakršnegakoli ironičnega odmika (ta je danes priljubljena metoda velikega števila avtorjev). Biti romantičen, vendar brez cenene sentimentalnosti – sline, kot bi rekel eden izmed mojih prijateljev – je velika sposobnost. Pesmi na tej plošči bi se, pogojno, lahko razdelile v dve skupini. V prvo skupino spadajo pesmi, kot so Brian the Fox, ki nimajo čvrste strukture, ampak so bolj lebdeče atmosferske, in tiste s čvrstejšo obliko, poudarjenim ritmom in prizvoki jazza (kot na primer pesem Trickle Down). Tematsko, z nekaj izjemami, prevladujejo pesmi, v katerih prikaže trdna politična stališča in poglede. Za vse tiste, ki se prvič srečujejo z ustvarjanjem Roberta Wyatta, je treba pojasniti, da se to v nobenem primeru ne spušča na raven kakšnih izpraznjenih parol in sloganov. V pesmi Forest govori o romskih žrtvah v drugi svetovni vojni, v nekem trenutku imenuje tudi mesto Lety, ki leži na ozemlju današnje Češke in je bilo svojčas koncentracijsko taborišče izključno za Rome. Danes tam ne obstajajo nikakršni spomeniki ali memoriali, da bi bila ironija še večja, je ta prostor spremenjen – verjeli ali ne – v prašičjo farmo. Kakršenkoli komentar je tu nepotreben. V pesmi La ahada yalam – v originalu zapeta v arabščini, v njegovi priredbi instrumental – nedvoumno demonstrira svoje stališče, čeprav ne zapoje niti besede. To je pesem, ki poprijema nove dimenzije. Čeprav neizmerno nostalgična in melanholična, je istočasno tudi polna upanja in tihega odpora ter izzivanja. Da pa vse ne bi bilo tako sivo in turobno, je poskrbela pesem Lulaloop, v kateri Wyatt, ki tu uporablja tipično angleški humor, govori, kot tudi sam reče, o starčku, ki se pripravlja na spanje. Foreign Accents je neobičajno sestavljena in zelo zanimiva pesem, v kateri neprenehoma ponavlja besede »konichiva, arigato, Hiroshima, Nagasaki, Vanunu, Mossadegh« vsakič v drugem vrstnem redu, zapakiranem v enostavno in neubranljivo melodijo, to pa je vse skupaj zelo blizu delu Laure Anderson.

Poleg že omenjene La ahada yalam je Robert Wyatt na svoj dobro znani način priredil še dve pesmi. To sta Insensatez – bossa nova klasika Antonia Carlosa Jobima, precej grenka ljubezenska pesem – in klavirska miniatura Raining In My Heart.

Cuckooland je plošča z izjemno lepoto, inspiracijo, emocionalno prepričljivostjo ter edinstveno glasbeno vizijo.

Siniša Bogunović