DRAGO IVANUŠA – HOTEL IDEAL

Cankarjev dom, Ljubljana, 3. 3. 2004

Na koncertno predstavljanje projekta Hotel Ideal harmonikarja, pianista in skladatelja Draga Ivanuše, čigar delo lahko spremljamo v številnih skupinah – med drugim je član izvrstnih Štefbet Rifi –, sem se podpisani odpravil s precej nejasnim pričakovanjem. Ivanuša je za ta projekt okrog sebe zbral četico ustvarjalcev, ki bi jim težko našli skupni imenovalec, čeprav marsikateri med njimi delujejo v istih zasedbah. V nekaj intervjujih pred koncertom je avtor projekta napovedoval precejšno vlogo elektronike v nastajanju in povezovanju godbe Hotela Ideal. In ker je Ivanuša tudi precej ploden in izdelan skladatelj odrske in filmske glasbe, je bilo razlogov za mojo nevednost o tem, kakšno glasbo lahko pričakujem na koncertu, precej.

Kolikor je bilo teh razlogov, toliko je bilo tudi presenečenj. Ivanuša je ogrodje nosilne ritmične in melodične strukture zaupal godalnemu kvartetu, ki je z včasih minimalističnimi, včasih pa zelo romantičnimi, liričnimi pasažami ustvarjal prostor za druge glasbenike, ki so vstopali in izstopali iz eklektične glasbene palete. V tej eklektični impresionistični sliki se je dalo slišati – in velikokrat le zaslutiti – marsikaj. Od jazzovskega, artrockovskega, klasičnega, etno in celo country muziciranja do ne vedno popolnoma uspelih odvodov v estetiko kakofonije. Iz mešanice stilov z vseh vetrov je na trenutke prenikalo preveč fusiona, precej posrečeni pa so bili vpadi in izpadi z elektroniko, za katere je skrbel avanturistično razpoložen Tomaž Grom. Nekje na dobri polovici koncerta se je glasbenikom pridružila pevka Severa Gjurin in občutje skladb se je dodobra spremenilo, saj se je večina glasbil prilagodila njeni (kljub majhni začetni tremi) odlični interpretaciji. Tako smo slišali nekaj zapetih komadov zapored – med njimi tudi izvrstno uglasbitev Prešernove pesmi Pevcu; to so bili gotovo najboljši in najbolj prepričljivi del koncerta. Šlo je za izredno uspel poskus združitve manj konvencionalnega šansona in žlahtne slovenske popevke s suvereno in z občutkom za mero zaigrano hibridno zmesjo različnih žanrov. Občasna tangoidnost, ki se je Ivanuši prikradla pod tipke harmonike, ali občutek nedoločenega hrepenenja, kakršnega bi lahko pričakovali v kakšni s čustvi nabiti filmski melodrami, sta še bolj pripomogla k ustvarjanju neposrednega, pristnega odnosa do ambiciozno zastavljenega glasbenega panoptikuma, ki v delih brez pevke ni bil tako jasno navzoč.

Zdi se, da se osrednji princip delovanja zasedbe – igra, igračkanje, igranje in poigravanje z žanri – žal ni vedno iztekel v pričakovano igrivost. Nekajkrat smo namreč slišali kar malce preveč abruptne prehode sredi komadov, katerih deli niso sledili notranji logiki. Eklekticizem, ki ni bil vedno do konca domišljen, je vendarle prinesel kar nekaj lepih presenečenj in tudi kak presežek ter nakazal morebitno naslednjo fazo Hotela Ideal, ki je bil že v zasnovi napovedan kot projekt, ki se nenehno spreminja. Se še oglasim!

Mario Batelić