THE TIPTONS

Kud Franceta Prešerna, Ljubljana, 11. 3. 2004

The Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet, naše večkratne odrske gostje, so se tokrat oglasile v Kudu z novim imenom in novo staro zasedbo. Bolj kot njihov že preverjen energični in eklektični nastop pa me je tokrat v Kuda zvabila napoved, da bodo po koncertu vsestranske Tiptonke navrgle še jam session s člani Lolite. Na za špil izredno razpoložene štiri saksofonistke in tolkalko ter bobnarko to, da se je v dvorani zbralo komaj nekaj deset radovednežev in starih privržencev, ni vplivalo. Zagreto in uigrano so z značilnim groovaškim slogom takoj osvojile občinstvo. Vrstili so se večinoma avtorski komadi, v katerih članice Tiptonov izpričujejo svojo zavidljivo podkovanost tako v skupinskem in solističnem igranju kot v poznavanju zgodovinskih in modernih slogov, ki jih vmešavajo v nalezljivo in sočno mešanico. Od neworleanškega občutja in klasičnih bopovskih fraziranj do funkijaških zvijač ter suverenega koketiranja s klezmerjem in orientalskimi godbami.

Zanimiv pečat je godbi zasedbe dajala bobnarka Elizabeth Pupo Walker, ki je večino komadov podlagala z razigranimi latinoameriškimi ritmi. Saksofonistke Amy Denio, Jessica Lurie, Sue Orfield in Tobi Stone pa so si enakomerno razporedile vloge in se izmenjevale pri držanju bijočega plesnega ritma in tudi v iskrivih solističnih pasažah. Občasno so si pomagale še s šaljivimi navihanimi vokalizacijami in ploskanjem, atmosfero pa so ves čas vzdrževale na visoki ravni tudi z zelo sproščenimi in spontanimi napovedmi komadov in dovtipi. Od predelav smo slišali tudi po komad Johna Zorna ter Carla Actisa Data; oba sta, zahvaljujoč odlično zadetim aranžmajem, zvenela, kot bi bila avtorska kosa Tiptonk.

Po krajšem premoru je sledil še posladek, obljubljeni jam session z Lolito, ki se je pojavila v sedaj že dobro znani razširjeni petčlanski zasedbi s Tomažem Gromom na kontrabasu in Matjažem Mančkom na kitari. Na odru je bilo tako kar deset glasbenikov, ki so izkazali občudovanja vredno sposobnost hkratnega medglasbeniškega tipanja, spogledovanja in preverjanja ter uravnovešanja med melodijami, slogi, ritmi, tempi in razpoloženji. Prav lepo je bilo opazovati in kajpak slišati, kako skladno so se Tiptonke ujele z našimi Lolitovci. Pravcati bigbandovski pok idej, energij in soočenj med individualnim in skupinskim pristopom, kjer so z lahkoto in eleganco v zelo kratkem času zamenjali toliko domislic in tém, da bi od njih gotovo lahko posneli kar nekaj albumov. Ena sama dolga skladba, iz katere sta prenikala tako značilni Tiptonovski kot tudi Lolitin zvok, a sta se oba ves čas prelivala s številnimi drugimi, ustvarjenimi v spontanem in nepredvidljivem dogajanju, kakršno se rado primeri v izjemno usklajeni improvizaciji – in ta je nedvomno bila takšna. Po jam sessionu dodatkov žal ni bilo, zato upamo, da so Lolitovci, kot v zadnjem času počnejo na številnih impro nastopih, tudi ta koncert posneli in ga bomo lahko kaj kmalu podoživeli v vsej njegovi srčnosti, odličnosti in simpatičnosti.

Mario Batelić