Letnik: 2004 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Katarina J.

VÄRTTINÄ

Cankarjev dom, Ljubljana, 15. 3. 2003

Včasih se zdi, da glasbeni kritiki svoj hobi jemljemo preveč resno. Če se uklonimo objektivnosti, smo lahko samo še bolj subjektivni. Mitiziramo ali kritiziramo, ceframo in lepimo, skratka – kolažiramo tisto, kar so pred nami opravili že glasbeniki, in se s tem ujamemo v dvojno zanko: v interpretacijo interpretacije. Ali, če hočete drugače, prevajamo že prevedeno.

Slednje se razkrije tudi v recenzijah koncertov. Tisti iz marčevskega ponedeljka ni bil nič drugačen in tudi moje pisanje bo temu primerno »iz druge roke«. Meditacija in mediacija na temo Värttinä, enega finejših finskih glasbenih eksportov, o katerem se je v Muski (oz. takratni Glasbeni mladini) pisalo že v začetku 90. let, prosim lepo! Kdo iz mednarodne glasbenokritiške arene ji je takrat pel hvalnice?

Kritiki so si bolj ali manj enotni – Värttinä je v častitljivi 20-letni karieri doživela množico članskih preobrazb in malih glasbenih metamorfoz, še vedno pa njena moč najbolj zasije v organskih, divjih, mantričnih glasovih treh zlatolasih gozdnih vil. Ja, govorijo o tisti prvinskosti, ki jo pooseblja karelijska pesemska tradicija (predvsem tista, zapisana v Kalevali) in iz katere, logično, bogato motiviko pridno črpa tudi bend.

Še več, zgodbe, pesmi in karelijski dialekt oživijo takrat, ko se melodramatske pripovedi o lokalnih čudakih, opravljivih baburah, butastih in lepih moških, ljubosumnih parih, izigranih ljubimcih, izgubljenih mornarjih, osamljenih materah in zlobnih veščah spojijo z odrsko performanco.

In kar naenkrat ni več pomembno, ali razumemo finsko in karelijsko, komunikacijski kod lahkotno in brez težav prevaja brez vnaprejšnjega simultanega besednega prevoda.

V tem nekako čutim prvinskost glasbene in pevske teatralne predstave, ki so nam jo dekleta in fantje iz skupine Värttinä uprizorili v nabito polni Linhartovi dvorani. Nikakor pa ne prisegam na prvinskost samega repertoarja in do neke mere me ne gane niti besedičenje o t. i. prvinskosti interpretacije. Prvinskost in organskost danes učijo na oddelkih za ljudsko glasbo na glasbenih akademijah in na prav takšnem oddelku prestižne Akademije Sibelius v Helsinkih so se kalili (in se izpopolnjujejo) glasbeniki in pevke skupine Värttinä.

Odrska prezentacija je drugo polje omahovanja – kar se prvinskosti tiče, seve.

Mari Kaasinen, Johanna Virtanen in Susan Aho so nas v dramatični in simpatični pop koreografiji, ki je dopuščala dovolj manevrskega prostora za kak nepredviden zamah roke ali korak vstran, popeljale v znani neznani svet, kjer se drzne glasovne akrobacije (po melodijah sodeč nekje med Balkanom in severno Evropo) spogledujejo z ritmično napeto improvizacijo muzikantov – mojstrov svoje obrti. Na ljubljanskem koncertu so skorajda vsi do zadnjega nepremično stali na nekakšnem piedestalu (no, vmes so postregli z briljantnim instrumentalnim solističnim vložkom, ko so se damice na novo kostumirale nekje v zakulisju) in se, družno s publiko, razživeli šele na samem koncu, ko je celo sam kontrabasist podlegel tepežkanju razjarjenih furij.

»Girl power« se je, vsaj po mojem skromnem mnenju, izkazala za najbolj »pravnomočno« in kreativno ravno v a capella pesmih, ki so jih v drugem podaljšku končale z nadvse prikupno pesmijo o pericah (Aitara), pri čemer je ritem narekovalo navidezno stiskanje in ožemanje oblačil obiskovalcev. Pranje pretežkih cunj je povzročilo preglavice in salve smeha suhljati Susan in seveda tudi vsem navzočim. Načrtovana scenografija je odpovedala, nad čemer se popolnoma nič ne pritožujem. Hepi end pač mora biti. Pa ščepec prvinskosti tudi.

Katarina J.