SIMFONIČNI MATINEJI GMS

Glasbeno kraljestvo živali; En balet, ena opera in dva Rusa. Cankarjev dom, Ljubljana, 16., 17. in 25., 26. 3. 2004

Če primerjamo »pomladni« simfonični matineji z »jesenskima«, potem lahko samo rečemo, da je srečanje mladih z glasbo vedno lahko še boljše in zanimivejše. Matineji sta nagovarjali različni generacijski skupini dijakov: prva (16. in 17. marca) z naslovom Glasbeno kraljestvo živali je bila namenjena otrokom nižjih razredov osnovne šole, druga (25. in 26. marca) En balet, ena opera in dva Rusa pa višjim razredom osnovne šole in srednješolski mladini. Predstavitev in glasbena izvedba sta šli v obeh primerih z roko v roki in oblikovali glasbena dogodka, ki bi ju lahko priporočili tudi rednejšemu občinstvu simfoničnih koncertov. Koncert Glasbeno kraljestvo živali je bil povsem primeren za najmlajše občinstvo. Na sporedu so bili preprostejši stavki iz suite Živalski karneval Camilla Saint Saënsa, poleg tega smo lahko slišali še odlomke iz skladb Petra Iljiča Čajkovskega, Sergeja Prokofjeva in Nikolaja Rimskega Korsakova, glasbo, ki na različne načine »uglasblja« živali. Zvezda koncerta je bil povezovalec sporeda, igralec Andrej Rozman. Njegova vloga je bila učinkovito zastavljena. Ko je orkester odprl koncert s Čmrljevim letom Nikolaja Rimskega Korsakova, je (na glasno navdušenje otrok) na oder »priletel« pravi čmrlj – igralec, ki je z narejenimi nerodnimi baletnimi koraki poplesaval v čmrljevem kostumu gor in dol po odru. Njegov nastop je bil vseskozi zabaven in hkrati preprost in je bistveno pripomogel k zbranosti mladih poslušalcev. Drugi pripomoček za spremljanje koncerta je bil nastop plesne skupine Harlekin. Mlade plesalke so z živopisnimi kostumi in koreografijo odlično opravile svoj delež. (Žalostna) resnica je, da otroci vedno bolje spremljajo in sprejemajo vizualne predstave kot glasbo, na katero so, kot se zdi, med koncertom včasih celo pozabili. Pa vendar bodo vsi dogodki, ki so spremljali orkester na odru, zagotovo prispevali k temu, da si bodo otroci zapomnili koncert kot nekaj nevsakdanjega. Orkester sicer ni imel pred sabo zelo zahtevne naloge. Za potrebe skladb je bil nekoliko prilagojen (tudi skrčen). Mladi slovenski dirigent Marko Hribernik se je odlično znašel v nenavadni zasnovi koncerta. Pokazal se je kot samozavesten dirigent, ki zna ukrotiti orkester in iz njega izvabiti tudi kaj več kot zgolj tehnično natančnost. Presenetil je tudi kot pianist (v nekaterih stavkih Živalskega karnevala) s tehnično veščino in muzikalnostjo, ki se je ne bi sramoval tudi marsikateri poklicni pianist. Ves ta čas se ni oklepal toge drže nedotakljivega »šefa«, ki uravnava orkester, temveč je odprto in vedro sledil dogodkom na odru in sodeloval pri njih. S tem je zagotovo potegnil za sabo vsaj del občinstva.

Koncert En balet, ena opera in dva Rusa se je spet približal obliki konvencionalnega koncertnega dogodka. Tokrat ga je povezoval Peter Šavli, ki je zanimivosti in ekonomično izbrane podatke o skladbah posredoval dinamično in dokaj duhovito ter se s tem skušal prilagoditi zahtevam nemirnega najstniškega občinstva. »Dva Rusa« sta bila Sergej Prokofjev s suito iz opere Zaljubljen v tri oranže in Igor Stravinski s suito iz baleta Petruška. Orkestru Slovenske filharmonije je tokrat dirigiral mladi srbski dirigent Aleksandar Marković, ki je pokazal, da je že stopil na pot zrelega orkestrskega dirigenta. Orkester je namreč pod njegovo taktirko zvenel zelo disciplinirano, prav tako pa je dirigentu uspelo obdržati zvočno ravnovesje med orkestrskimi skupinami in čisti ritmični utrip tudi v zahtevnih odsekih. Vsakemu izmed stavkov suite Prokofjeva je znal vdahniti živ značaj – na komičnem dvornem plesu – in je dosegel celo paleto dinamičnih odtenkov. Dve pomembni deli ruske glasbe z začetka 20. stoletja je podal dovolj prepričljivo in jima s tem dal možnost, da nagovorita mladega poslušalca in mu odpreta svet, ki ga do tedaj morda še ni dobro poznal.

Naloga in cilj simfoničnih koncertov za mladino naj bi bila morda prav to. Za potrebno znanje in podatke o glasbi lahko poskrbita knjiga in učitelj glasbene vzgoje. Presežek naučenega, razumevanje umetnosti (glasbe) v njeni živi in čustveno najmočnejši obliki pa lahko ponudi zgolj odgovorno pripravljena predstavitev (koncert), ki se bo zavedala, da jo posluša in gleda najbolj obetavna družbena skupina, občinstvo in »sodelavci« prihodnosti – otroci.

Barbara Švrljuga