BUDIMPEŠKI POMLADANSKI FESTIVAL

Budimpešta, od 19. 3. do 4. 4. 2004

Budimpeški pomladanski festival, najpomembnejša letna kulturna manifestacija na Madžarskem, se je sklenila 4. aprila z nastopom Jugendorchester Gustav Mahler pod vodstvom Claudia Abbada v veliki dvorani glasbene akademije Ferenca Liszta. Letošnji festival je med 19. marcem in 4. aprilom ponudil obilo glasbenih dogodkov, na katerih so z zvenečimi imeni iz tujine, kot so Shlomo Mintz, Claudio Abbado, Helmut Rilling in Rafael Frübeck de Burgos, enakopravno tekmovali najboljši madžarski orkestri, ansambli in solisti. Nastopa Zoltana Kocsisa (z Madžarsko nacionalno filharmonijo in Panonsko filharmonijo iz Pečuha), koncert Simfoničnega orkestra Madžarskega radia pod vodstvom Tamasa Vasaryja ter izredni koncertni večer Budimpeškega festivalskega orkestra z Andrasom Schiffom so najbolje možno opozorili na pomembnost prispevkov madžarskih glasbenikov k visoki umetniški ravni festivalskega programa. V tem kratkem panoramskem prikazu festivala lahko poudarimo le posamezne izjemne glasbene dogodke in opozorimo na vrhunce programskih vsebin ter izvajalske kakovosti. V tako bogatem in večplastnem programu (glasbeno jedro festivala tvorijo simfonični, komorni in solistični koncerti, ustrezna pozornost pa je posvečena operi, opereti in plesu, zgodnji, baročni glasbi ter jazzu in izvirni folklori), pa je vendarle možno – poleg pomembnih spremljevalnih gledaliških, likovnih in fotografskih dogodkov – izbrati dogodke, po katerih si bomo festival zares zapomnili! Glede na številčnost predstavljenih vsebin bi lahko našli tudi tak nastop, ki bi ga bilo najbolje pozabiti. Do teh razlik v kakovosti največkrat pride, ko se protokolarno politični kriteriji programskega izbora pomešajo z umetniškimi kriteriji. Do takšne nesrečne mezalianse je prišlo zaradi izbora Filharmoničnega orkestra iz Odese pod vodstvom ameriškega dirigenta Hobarta Earla, ki je bil, kar se kakovosti muziciranja tiče, popolnoma nekompatibilen z drugimi simfoničnimi orkestri festivalskega programa (razen solista, violinskega virtuoza Maksima Fedotova v violinskem koncertu Čajkovskega). Muziciranje Filharmonije iz Odese, nedodelano in tonsko precej nekultivirano, je še zlasti v kontekstu nastopov vrhunskih madžarskih orkestrov, kot so Budimpeški festivalski orkester, Madžarska nacionalna filharmonija, Simfonični orkester Madžarskega radia in Panonske filharmonije iz Pečuha (kaj šele v primerjavi z Jugendorchester Gustav Mahler!), delovalo malce provincialno. Nastop je pokazal le, kako zaprtost, nerazumevanje in nesprejemanje tradicionalno vzgojenih kriterijev in standardov evropske glasbene poustvarjalnosti rodi umetniško nesprejemljive rezultate.

Najvišjo raven umetniških dosežkov so dosegali madžarski glasbeniki, programski crescendo v kakovosti pa se je sklenil s koncerti ob samemu koncu festivala. Tukaj merim na dva koncertna večera Budimpeškega festivalskega orkestra, s katerim je kot dirigent in solist v drugem, tretjem in četrtem klavirskem koncertu Ludwiga van Beethovna nastopil Andras Schiff, ter na sklepni koncert z gostovanjem Jugendorchestra Gustav Mahler pod vodstvom Claudia Abbada.

Schiff sodi med velika imena madžarskega pianizma današnje srednje generacije (Kocsis, Ranki, Jando), ampak s položajem rahlo oddaljenega umetnika, saj je zgodaj zapustil domovino (kot 26-letnik se je leta 1979 preselil v London) ter pianistično kariero v resnici zgradil v tujini. Pred osemnajstimi leti se je preselil v Salzburg, od leta 1996 pa živi v Firencah. Danes vsak njegov prihod v Budimpešto slavijo kot nacionalni kulturni dogodek, za kakršnega lahko razglasimo tudi njegov letošnji festivalski nastop. Budimpeški festivalski orkester je do popolnosti korespondiral s solistično partituro pod popolnim nadzorom Schiffove jasne, natančne geste. A izvedbam je vendarle absolutno dominiralo Schiffovo solistično muziciranje. To je bilo moderno v monumentalni zvočnosti, a istočasno zelo rigorozno glede sintakse Beethovnove glasbene govorice. Če sprejmemo dejstvo, da interpretacija temelji na dveh bistvenih točkah, na pretoku glasbe (na dihu fraze, torej) in nadzoru kakovosti tona, potem je očitno, da je Schiffovo videnje Beethovnovih koncertov ostalo v mejah rigorozno avtentičnega dojemanja samega bistva Beethovnovega glasbenega izraza, vendar pa obogateno z neko novoodkrito, moderno zvočnostjo, ki korespondira s plastmi postbeethovnovskega glasbenega izkustva modernega človeka.

Zadnji festivalski večer si bomo zapomnili po deveti simfoniji Gustava Mahlerja v izvedbi Jugendorchestra Gustav Mahler pod vodstvom Claudia Abbada. Naj spomnimo, da so ta ansambel, ki je danes del elite evropskih simfoničnih orkestrov, ustanovili na Dunaju leta 1986 prav na pobudo Claudia Abbada, v želji, da bi podpirali nadarjene mlade glasbenike in še zlasti omogočili skupno muziciranje mladih avstrijskih glasbenikov in njihovih vrstnikov iz takratnih vzhodnoevropskih dežel. Na tem koncertu so bili dovršenost skupnega muziciranja in polnost orkestralnega zvoka ter tudi doseženo značilno razpoloženje posameznih stavkov v največji meri Abbadova zasluga. Moč njegove vizije je, kot kakšen zanesljiv kažipot, določala izrazno smer vsakega posameznega glasbenika in združila njegov trud s prizadevanjem drugih v ansamblu. Večplastna Mahlerjeva partitura s solistično obravnavanimi, bogato razdelanimi posameznimi deli je v izvedbi teh nadarjenih mladostnikov z visoko kulturo muziciranja spominjala na močno navdihnjeno in brezhibno naslikano fresko.

To je bil koncert, ki si ga bomo zapomnili, velik trenutek dirigentske stvaritve in izredne kakovosti orkestralnega muziciranja. Sklep festivala, kakršnega bi si v vsakem primeru lahko samo želeli!

Bosiljka Perić Kempf

prevod: Mario Batelić