TUBATUBA!

Cankarjev dom, Ljubljana, 29. 3. 2004

Naj takoj povem – od nastopa kvarteta TubaTuba! sem pričakoval in si obetal več, čeprav je šlo za tiste vrste nastop, ko glasbenikom ni kaj očitati, vendar pa je umanjkala nekakšna iskra, ki bi iz simpatične, izzivalne ter občasno morda tudi rutinsko, a vseskozi kompetentno odigrane godbe ustvarila zaokroženo koncertno doživetje. Oba tubista in vodji zasedbe, Dave Bargeron in Michel Godard, sta se izkazala kot odlična glasbenika z občutkom za skupinsko igro in za domišljene improvizacije. Oba sta vodila koncert s sproščenimi napovedmi in z občasnimi humornimi domislicami, ki niso motile toka koncerta, a zdi se, kot da je ravno v toku, dinamiki koncerta iskati poglavitni razlog za moje delno nezadovoljstvo.

Imam namreč občutek, da bi z bolj razgibano razporeditivjo skladb, z več posluha za tiste skladbe, ki zvenijo v enakem razpoloženjskem ključu, glasbeniki prišli do večje kohezivnosti nastopa. Takšna kohezivnost raznovrstnosti je zelo prisotna na novem albumu zasedbe, in če koncert primerjam z albumom, kaj kmalu pridem do ugotovitve, da nastop ni dosegel posnetkov niti na ravni same zvočnosti. Če je bila ta na albumu ukrojena kot iz enega diha, smo na nastopu pogrešali malo več barvitosti in jasnosti v zvoku tub, bobni Kenwooda Dennarda pa so dostikrat zveneli le kot nepomembni dodatek, okrasek, in ne kot imanentni del kvarteta. Toliko bolj pa je prišel do izraza fantastični italijanski harmonikar Luciano Biondini, ki – četudi z enim samim glasbilom – v bandu opravlja več funkcij hkrati, od barvanja ozadja do lepih, virtuoznih solov in nenehnega ritmičnega podpiranja dogajanja ter ne navsezadnje nosilca melodijske razvejanosti skladb.

Zanimivo, da je band pokazal največ neposrednosti in živahnosti v počasnejših komadih, takih, ki so terjali večjo osredotočenost in posvečeno igranje. Recimo v skladbah Passamezzo in Chiacona, temelječih na renesančnih vzorcih (slednja s sijajnim Biondinijevim uvodom, v katerem se je približal zvoku cerkvenih orgel), ter v Godardevi Murmure, v kateri sta tubista v roke vzela renesančni glasbili serpent in sackbut. Teh nekaj presežkov je bilo vendarle premalo, da bi nas koncert v celoti prevzel in navdušil … Res škoda, saj so posnetki in sloves glasbenikov obetali veliko več. Tolažil se bom s spominom na nekaj res sijajnih izvedb ter na »odkritje« izjemnega harmonikarja Luciana Biondinija, na čigar raznoliko ustvarjanje bom v prihodnosti vsekakor bolj pozoren.

Mario Batelić