POLMESEC REKE NIGER

Cankarjev dom, Ljubljana, od 1. do 3. 4. 2004

Na Polmesecu reke Niger, festivalu kulture Zahodne Afrike, so se v prvih treh aprilskih dneh odvili kar štirje koncerti zahodnoafriških glasbenih zvezd. Takšna priložnost je v tem koncu Evrope izredno redka, če ne že kar edinstvena, za naše razmere pa na glasbenem področju v mnogih ozirih tudi prelomna.

Prvi večer sta nam bila predstavljena dva medsebojno zelo raznolika izvajalca iz dveh Gvinej: »matične« in sosednje Gvineje Bissau. Koncert velemojstra Djelija Mousse Diaware je bil nasploh prvi solistični koncert na kori pri nas. Glede na dobri dve desetletji na Zahodu resnično priznanega in uveljavljenega izvajalca pa so bila pričakovanja pred nastopom očitno vseeno previsoka. Diawara nam je v prijetnem ambientu Štihove dvorane predstavil dve kori. Nekoliko manjša prva, s katero nas je tudi uvedel v glasbeno popotovanje po mandinški deželi, je bila tradicionalna 21-strunska, kasneje je poprijel še za modernejšo in večjo, kar 32-strunsko različico glasbila z večjim tonskim razponom.

Videti je bilo, da imamo pred seboj resničnega mojstra kore, saj je Diawara večino časa obenem izvajal nalogo vsaj dveh instrumentalistov. Z eno roko je igral izrazito ritmično spremljavo, z drugo pa se je solistično poigraval ter občasno precej prodorno in zamaknjeno pel. Vseeno pa se nastop ni razvil do po tihem pričakovanih delirijev ob zvenih kore. Izvajalec nam je ves čas hotel približati intimo glasbila z nekoliko preveč »izobraževalnim« govorjenjem med skladbami, to pa mu je uspelo šele v zadnji tretjini koncerta z bolj doživetim igranjem. Takrat se mu je pri dveh pesmih pridružil še »skriti gost« Moussa Cissoko na govorečem bobnu. Djeli Moussa je na olajšanje večine opravil z nenehnim menjavanjem in dolgim uglaševanjem kore ter se prepustil medsebojnemu ritmičnemu preigravanju in tudi sodelovanju publike.

Vsekakor je bilo to prijetno sodelovanje dobra iztočnica za koncert Kora Jazz Tria, ki je sledil naslednji večer, sam nastop v celoti pa je bil kljub zelo dobremu zadnjemu delu neprepričljiv. In vendar bo nastop ostal publiki še nekaj časa v spominu že zaradi same izjemnosti dogodka.

V polni meri pa lahko pritrdimo vsem hvalam in upom, vloženim v glasbenega gosta iz Gvineje Bissau, Manecasa Costo. Tudi tu je šlo za prelomen nastop pri nas, saj je bil to prvi koncert kakšne skupine iz omenjene države. Kot je razkril vodja po njem imenovane zasedbe, Manecas Costa, v pogovoru po koncertu, v tem primeru le ni šlo za »čisto« zasedbo. Kot pri mnogih luzofonskih afriških zasedbah so bili tudi tu člani spremljevalnega seksteta nabrani iz vseh dobrih glasbenih vetrov portugalsko govorečih dežel Afrike – poleg Gvineje Bissau še iz Angole in Kapverdov.

Četudi je gledalcem uspelo zasesti komaj okoli polovico dvorane, se je komunikacija med glasbeniki in publiko hitro vzpostavila na zelo pozitivni ravni. Že kmalu so se namreč pojavili prvi plesalci, ne da bi bila pri tem izrečena kakšna neposredna vzpodbuda, ki je pri plesno usmerjenih nastopih bendov iz Afrike pri nas še vedno (pre)pogosto potrebna. Vsak izmed spremljevalnih glasbenikov je deloval uigrano, primerna je bila tudi visoka kakovost ponujenih zvokov. Ves koncert je uspešno prehajal med nekoliko bolj umirjenimi, a še vedno zelo ritmičnimi in rahlo napetimi pesmimi ter na drugi strani med neustavljivo plesno privlačnimi gumbe ritmi. Na to se je občinstvo hvaležno odzvalo, odlično obojestransko razpoloženje pa morda najbolje oriše kar naslov zadnjega albuma, Paraiso di gumbe, katerega pesmi so predstavljali Manecas in druščina. Izmed instrumentalistov je treba zlasti izpostaviti izvrstno ritmično sekcijo na bobnih in tolkalih. Pri slednjih je bil posebnost vodni boben, tolkalno-bobnarsko navezo pa je ritmično kronal izvrstni kapverdski basist Juvenal Cabral. K pretežno akustični zasedbi je zelo ustrezala podlaga klaviatur, ki so z blagimi zvočnimi valovi dopolnjevale močne vetrove gumbe ritmov. Sam Costa pa je s prodornim glasom in hkrati izvrstnim igranjem kitar nastop razvil v popolni plesni žur, kjer so se na koncu ob dolgem podaljšku lokalne glasbene zvrsti vse bolj pomešale s soukousom.

Z gotovostjo lahko rečemo, da je Manecas Costa trenutno najbolj vroče ime luzofonske glasbene scene, od katerega bi se lahko učili tudi mnogi starejši zvezdniki, ki se gibljejo v teh glasbenih vodah. Glede na visoko kakovost nastopa, izjemen odziv publike ter dosedanje nepoznavanje izredno bogate glasbene tradicije Gvineje Bissau pa si lahko od samega izvajalca ter od drugih skupin te dežele še veliko obetamo.

Koncert drugega dne festivala ni zadovoljil pričakovanja, to je nastopa, na katerem bi se zaradi inovativnosti v postavitvi instrumentalne zasedbe in glasbenega pristopa lahko morda največ »razvilo«. Senegalsko-gvinejski Kora Jazz Trio ima v poimenovanju skupine upravičeno izpostavljeno koro, saj se je prav gost prejšnjega večera, Djeli Moussa Diawara na kori in vokalih, od vseh treh članov največ pojavljal v ospredju. Zlasti to pa je med koncertom dajalo vtis neusklajenosti članov zasedbe in izkazovalo njihovo medsebojno medlo sodelovanje in nadgrajevanje. Glasbenikom nikakor ni uspelo ohranjati potrebne napetosti, ki jo je pri jazzovsko začinjenem fraziranju takšne instrumentalne postave nujno vzdrževati. Zaradi omenjenega tudi ni bilo čutiti razpoznavnega viška nastopa.

Diawara je koncert začel s solističnim igranjem na tradicionalno koro in v prvi tretjini nastopa kazal boljše razpoloženje in odprtost v primerjavi s prejšnjim večerom. K temu je v veliki meri prispevalo tudi njegovo visoko, »lebdeče« petje. Zvočno prepletanje Diawarove kore in klavirja pod prsti Abdoulaya Diabatéja se je izkazalo za zelo zapeljiv poskus, ki bi ob ustrezni uigranosti zasedbe lahko prineslo čudovite rezultate. Na žalost pa je pianist preveč pristajal samo na vlogo ritmične spremljave. Izrazita in solidna ritmika Mousse Cissoka na kongih in kalabašu pa je v zvočnem prostoru na začetku druge polovice nastopa določen čas delovala nepovezano z drugima nastopajočima, čeprav so njegovi občasni solistični izleti med publiko poželi največ aplavza. V svoji neugnanosti se je včasih izkazal za nekoliko »pretrdega« za subtilne spremembe v strukturi skladb. Zdi se, da so ušesa poslušalcev šele ob koncu nastopa ostala zadovoljna, ko so odigrali nagajivo Parkerjeva Now is the Time.

Čeprav je vsak glasbenik po pričakovanjih nakazoval virtuoznost, pa njihov skupni projekt zaradi zanemarjanja vzdrževanja sklenjene skupne glasbene moči in ravnotežja ni prepričal. Na splošno gledano je bil nastopu primerno precej mlačen odziv publike v niti ne polovično napolnjeni dvorani.

Pravo veselje pa je bilo festival kronati s takšnim kvalitetnim koncertom, kot so nam ga ponudili štirje mladci večinoma gvinejske zasedbe Ba Cissoko. Organizator je z izborom prizorišča dogodka zadel v črno, ko je po dolgem času spet zaživela Velika sprejemna dvorana Cankarjevega doma. Tu je »stoječi pristop« občinstvu nadel svobodo gibanja ob glasbi, pri kateri nihče ni ostal ravnodušen.

Nastop se je začel umirjeno »tradicionalno« – kar s tremi korami hkrati (!). Vodja po njem imenovane zasedbe je bil poleg igranja na akustično koro še glavni pevec. Obe vlogi je dinamično prepletal, ne da bi bili na primer ob petju prikrajšani za »brenkanje« po kori, kot se je dogajalo pri Diawari. V precej umirjenem, a ritmično izzivalnem nadaljevanju je starejši od mladih bratov Kouyaté, Kourou, prevzel vlogo električnega basista ter izredno suvereno in dinamično igral ves nastop. Sčasoma so skladbe postajale vse hitrejše in vedno bolj je prihajala do izraza zelo dobra medsebojna komunikacija nastopajočih ter nenehno nadgrajevanje znotraj osnovnih struktur skladb. Iz navidezno skromnega tolkalnega seta je vedno bolj trzajoče, občasno skoraj »tehno« ritme izvabljal navdušujoči Hamid Gribi. V Marseillu bivajoči tolkalec alžirskega rodu je bil v zadnjem hipu pred ljubljanskim nastopom skupine »vpoklican«, da nadomesti rednega člana Ibrahima Baha, ki je bil zaradi težav z vizumom primoran ostati v Franciji. Vsekakor je bila »luknja« zaradi te stiske zelo uspešno premeščena, za to je najbrž krivo tudi Gribijevo glasbeno izobraževanje v sami Gvineji in dolgoletno druženje z drugimi glasbeniki iz benda. V mnogih pesmih je tolkalno spremljavo dodatno popestril še govoreči boben, tamani, ki ga je stiskal in tolkel vodja zasedbe Cissoko.

Za glavno zvezdo večera pa se je izkazal drugi od bratov Kouyaté, neustavljivi korist Sekou. Marsikateremu izmed občinstva je enostavno vzelo sapo, ker evropskim ušesom, razumljivo nevajenim korinih zvenov, ni bilo jasno, od kod prihajajo ti izredni zvoki. »Ali je v ozadju morda skrita še kakšna kora ali celo električna kitara?« Ne, vse to je bil mladi Sekou – nekaj skladb v akustični uglasitvi, sicer pa z elektrificirno koro; vodja zasedbe pa mu je modro prepuščal večino časa. Zdelo se je že prav neverjetno, s kakšno, vsaj navidezno lahkoto, je mladi korist izvabljal hipnotične zvene iz svojega glasbila. Morda še bolj osupljivo pa je bilo lahkotno prehajanje iz enih glasbenih vzorcev in slogov v druge, v eni sami skladbi. Tako se je na primer v začetnih delih pesmi za kratek čas dalo razbrati nekaj tradicionalnih mandinških korističnih vzorcev, ki pa so se kmalu stopili v »kora-reaggae« in skupaj s funkovsko rockovskimi primesmi s kančkom jazza ter z modernimi plesnimi ritmi neustavljivo poganjali drveči gvinejski motor.

Ves koncert je bil napolnjen z dobrim razpoloženjem morda najbolj številne publike vseh večerov in skupina »ni zgubljala časa« z dolgimi vmesnimi uglaševanji kor, čemur smo bili priča pri Diawarovem igranju. Nastop je bil navdušujoč za sveže »pristopnike« k toku afriške glasbene ponudbe in za »stare mačke«. Zasedba je v živo pokazala še mnogo več, kot na studijskem izdelku, in njena rušilna moč bo v prihodnosti gotovo dobro prevetrila glasbeni repertoar in pristop mladih ter že uveljavljenih zasedb teh delov Afrike.

Tako se je Mali festival velikih imen zahodnoafriške glasbe več kot uspešno sklenil. Nekoliko pomenljivo sta se za najboljši izkazali mladi, a hitro uveljavljajoči se skupini, medtem ko so se stare legende precej okorno poskušale revitalizirati. Po uradnem programu so se vsi gostje zelo razživeli tudi v after-partyjih v bližnjem klubu, kjer jih je glasbeno povezoval in z njimi sodeloval izjemni kitarist Igor Leonardi in (nekateri) člani Fake Orchestra. Organizatorje je potrebno pohvaliti za izredno pester in mikaven izbor nastopajočih, ki je s posrečeno kombinacijo modernega in tradicionalenga ter mandinško-frankofonskih in luzofonskih kulturnih prvin lahko zadovoljil vse profile ljubiteljev glasb (Zahodne) Afrike. Samo upamo lahko, da se bo tudi v naslednjih letih našlo toliko poguma in iniciative za izpeljavo takšnih prelomnih in celostnih kulturno-glasbenih prireditev, kot je (bil) Festival kulture Zahodne Afrike.

Omeniti moramo še, da se je glasba kot izredno pomemben del različnih aspektov vsakdanjega življenja Afrike pojavljala še na mnogih drugih prireditvah. Sam festival je otvorila plesna predstava Poziv, kjer je poleg samih plesalcev glasbo neposredno izvajal prijetno zveneči pretežno kitarsko-tolkalski kvartet iz Burkine Faso in Maroka. Neposredno na različne afriške glasbenike, zlasti iz rodne yorubske kulture, se je skliceval tudi znani nigerijski pesnik Niyi Osundare, poleg tega pa nam je podroben vpogled v prihod zahodnoafriške glasbe na Zahodne trge s predavanjem ponudil priznani angleški glasbeni publicist Philip Sweeney. Poleg predavanj in okroglih miz so bile na ogled tudi razstave, in sicer likovna razstava afriške sodobne umetnosti, Razstava Afrika pri nas doma, v slovenščino prevedenih afriških leposlovnih del in slovenskih avtorjev, ki pišejo o Afriki, ter razstava reciklažnih igrač otrok iz Gane, Burkine Faso in Gvineje, Srečna Afrika, iz zasebne zbirke Sonje Porle.

Janez Pirc