PATETICO

Kulturni center Janez Trdina, Novo mesto, 6. 4. 2004

V produkciji novomeškega Lokalpatriota in koprodukciji Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu letos že drugič zapored poteka JA – jazzinty abonma. Pod vodstvom Jureta Dolinarja in ob umetniški pomoči Marijana Dovića so lani izpeljali vsaj za Novo mesto več kot odmevne nastope skupin Cubismo, Brina and String.si, Renato Chico Quarteta, Alenka Godec je nastopila s triom String.si in Obalnim komornim orkestrom pod vodstvom Vlade Batista. Ta žanrsko precej pestra zasnova postaja zaščitni znak v Novem mestu »rojene« blagovne znamke Jazzinty, ki tudi v prihodnje namerava predstavljati paleto glasbe na dolenjskih odrih.

Priznati moram, da sem se na koncert zasedbe Patetico odpravljal z mešanimi občutki. Poznal sem že zgodbo skupine, ki je na tem mestu res ne velja ponavljati, slišal sem nekaj glasbe, videl in slišal »famozno« reklamo in v ljubljanskem dnevnem in tedenskem časopisju prebral kar nekaj člankov. Vse skupaj se mi je zdelo nekam preveč vzneseno, da bi (tudi glede na dosedanje izkušnje) tako zlahka nasedel, a moram priznati, da na koncu sem. Skupina me je prepričala.

Zasedba se je v standardni postavi Nika Perunović (vokal), Dejan Berden (klavir), Matjaž Krivec (kontrabas) in Ciril Sem (bobni) mirno postavila na oder. Po nekaj zapetih verzih sem se počutil, kot da bi spremljal tipičen stereotipen frustrirajoč slovenski film z nenavadnimi liki. Vendar mi je zadeva postajala vse bolj všeč. V spremni brošuri abonmaja sem sicer prebral, da izvajajo predvsem priredbe, in to pesmi Boba Marleyja, Toma Waitsa, Vana Morrisona, Whitney Houston, Glorie Gaynor in podobno, vendar me je izbor repertoarja izredno prijetno presenetil. Izvajali so praktično pesmi samih mojih herojev, in to pesmi, ki so mi izredno pri srcu že desetletja. Bil sem skoraj šokiran, ko sem slišal, da z izrednega albuma Toma Waitsa, The Heart Of Saurday Night iz leta 1974, izvajajo kar tri pesmi. Pa saj to ne more biti res – ali sem bil v pravi deželi? Da je res, so me vsekakor prepričali tudi odlični slovenski prevodi (vezni tekst bi tukaj zanemaril), ki jih je zagrešil pesnik in dramatik Rokgre (Rok Vilčnik), menda idejni vodja projekta Patetico.

Sicer skupina deluje zelo uigrano in tak je tudi njen nastop. Pesmi sledijo v pravem redu in s pravim tempom, saj bi z drugačnim izborom zelo izviren in nenavaden vokal pevke Nike Perunović postal monoton in dolgočasen. Repertoar je tudi izbran zelo poznavalsko in iz širokega spektra, od skoraj jazzovskega standarda do randb disco pop himne Glorie Gaynor. Podoben recept in primerjava, ki se kar sama ponuja, recimo Norah Jones? Vsekakor trendovski pop izbor in dobra ter zelo izvirna izvedba.

Če se na koncu na kratko dotaknemo še glasbe; aranžmaji skladb so sicer dobro in precej izvirno narejeni, ritmično zanimivi, vendar bi solidnemu jazzovskemu triu lahko pustili malo več izrazne svobode, kar bi nastopu vsekakor dalo več jazzovskega naboja. Moti mogoče še precej nesproščeno vmesno povezovanje, ko bi lahko pevka vsaj občasno navedla tudi avtorja.

Rasto Božič