PSYCHO-PATH

Kud Franceta Prešerna, Ljubljana, 8. 4. 2004

Kar dolgo časa smo čakali na novo izdajo ene najbolj vitalnih slovenskih rockovskih zasedb, ki jo sicer v redkejših, a rednih koncertnih pojavljanjih vsake toliko zasledimo na katerem od slovenskih odrov. Napovedani koncert, ki je bil uradna ljubljanska promocija četrtega albuma Désinvoltura, je v dnevih pred tem v mnoge izmed nas vnesel kar nekaj nemirnega pričakovanja.

Na koncertu sem dobil pozitiven vtis o tem, kam je bend po mnogo letih ustvarjanja in igranja prišel. In tukaj se koncertna zgodba šele začne. Kot pričakovano – podobno smo pred kratkim doživeli na istem kraju zločina, ob promocijskem koncertu Kiks – se je zbrala zgledna množica in pošteno napolnila celotno kvadraturo Francetovega Kuda. Z manjšo zamudo so se prekmurski rockerji (tole počasi postaja zaščitna znamka za posebno vrsto slovenske inovativne rockovske ustvarjalnosti) nemoteno, odločno in »z duhom, premočrtno osredotočenim na cilj« (s tem neskromno in vehementno razkrivajo vizijo Psycho-Path v naslovu novega albuma), čelno spustili v brezkompromisno koncertno izkušnjo.

Takoj po prvem komadu so popeljali koncert v preseganje strogega preigravanja lastnih skladb: v nadaljevanju so jih postopoma in z razgibano dramaturgijo v nekaterih trenutkih in točkah precej rahljali, jim dajali energičen zamah in jih v predrugačenih dimenzijah ponujali v rockersko izkušnjo osredotočeni publiki, ki je večinoma z navdušenjem sprejemala vsak nov ali starejši komad. Dobil sem občutek, kot da so Psycho-Path prišli do trenutka, ko se jim je dobesedno zavrtel nazaj ves njihov film ter so vso energijo lastne glasbene biti usmerili v igranje na koncertu. Sicer vemo, da so v koncertnih »špilih« vedno bolj ali manj zelo predani tistemu, kar se zvočno dogaja v danem trenutku. Kot da se je v zadnjem letu in še nekaj vsa nakopičena energija akumulirala in nato izbruhnila na dan na samem koncertu, sicer tehnično artikulirana ter dozirana z okusom. Predvsem pevka Meli, ki se je kmalu po začetku s petjem vezno združila z instrumentalno zvočnostjo, in Jernej z nenehnim kitarskim, noiserskim, okraševalnim, registrsko in artikulacijsko raznolikim igranjem in dopolnjevanjem kompozicijske strukture sta v pogostem komuniciranju in konfrontiranju poganjala in usmerjala celoten tok. Ob tem je tudi ritmična sekcija, mogoče bolj v ozadju pozornosti, pa vseeno zelo neumorno in bogato ter enakovredno in komplementarno dopolnjevala dihajočo, sonično, enotno, z intenzivnostjo naphano in na trenutke vrtoglavo koncertno udejanjanje, ki je potekalo v zagretem ozračju. Publika je bila naklonjena vabljivim skladbam prepoznavnega psycho-path izraza ter tudi resnemu, osredotočenemu in bogatemu ozvočevanju lastnega materiala; to so skozi koncert le stopnjevali. Dva dodatka, poklonjena radodarno in z užitkom, sta bila neizbežna. Tudi če nam novi album mogoče tega ravno ne izda, smo z veseljem ugotovili, da so Psycho-Path ob novem zagonu prišli tudi do ugledne in zavidljive stopnje suverene igre s tehničnim in vsebinskim obvladovanjem trdorockovske in melodično-nojzerske zvočnosti.

David V.