MARIO CAROLI

Studio 14 Radia Slovenija, Ljubljana, 9. 4. 2004

Studio 14 je že dolgo časa prizorišče zelo zanimivih, a pogosto slabo najavljenih, zato prezrtih koncertov. Tako je bilo tudi na solističnem večeru Maria Carolija, ki je kljub mladosti eden najbolj iskanih flavtistov v Evropi. Pred maloštevilno publiko se je predstavil z izjemno zahtevnim sodobnim repertoarjem italijanskih skladateljev.

Mario Caroli nas je navdušil ne le z izjemno lahkotnostjo in svežino igre, marveč s celotno pojavo, saj smo bili priče virtuoznemu in vrhunsko profesionalnemu nastopu. Nič čudnega, če mu je bila posvečena večina izvajanih del. Uvodna skladba Dedica Ivana Fedeleja je zvenela sproščeno, s polno mero dinamike in svežine, v njej pa je Mario Caroli dokazal vse tehnične spretnosti, ki so se stopnjevale v naslednjih skladbah. Sodobni repertoar je od flavtista zahteval menjavanje igre, pihanja, udarjanja po zaklopkah, skratka veliko prilagodljivosti in izvajalske spretnosti. Sledila je skladba Canzoni delle libellule elettriche, ki zelo dobro ilustrira to presenetljivo in impulzivno delo. Edina predstavnica med avtorji skladb, Lara Marciano, je Mariu Caroliju posvetila delo Tangle, ki začetno napetost v skladbi stopnjuje do mestoma zelo agresivnega osrednjega dela, po katerem pa skladba nenadoma upade in izgubi prvotno intenzivnost. Pretirano kritična ocena pa bi vendarle ne bila na mestu, saj nam je solist po koncertu pojasnil, da je delo napisano za flavto in elektroniko, ki pa je v studiu ni bilo. Tudi v tem delu smo bili priča prepričljivi artikulaciji, lahkotnemu prehodu med igranjem in pihanjem ter do skrajnosti privedenim gradacijam. Njihove medsebojne izmenjave so potekale v nepopustljivem tempu. Še bolj je bilo to očitno v skladbi Morte tamburo Salvatoreja Sciarrina, ki je mojstrska skladba odličnega skladatelja, posvečena enkratnemu interpretu. Ritmična izrazitost, igrivo poigravanje z ritmom, je skladbi resnično dalo značaj. Glede na predhodno skladbo Früh Bruna Mantovanija, ki je v vseh pogledih bolj »klasična«, je Sciarrinovo delo izzvenelo grandiozno. Sledili sta še druga skladba Ivana Fedeleja, Apostrofe (Bravo!), in delo Ritorno a Cartagena Stefana Scodanibbia. Scodanibbio je poleg Sciarrina izjemno zanimiv italijanski skladatelj, ki je Caroliju tokrat zadal zahtevno nalogo »tolkalca« na flavti, saj je skladba v celoti ritmizirana. Avtor je torej flavti dal vlogo drugega glasbila, Mario Caroli pa je skladbo izvedel z veliko mero pozornosti in občutka.

Vrhunska igra, bravurozna dinamika in vsestranska tehnična odličnost so le nekatere karakteristike, s katerimi bi lahko označili Carolijevo igro. Sicer pa si Mario Caroli tako ali tako zasluži le superlative, saj nas je tudi tokrat prepričal, da je res »Paganini na flavti«, kot ga je poimenoval S. Sciarrino.

Marina Žlender