Letnik: 2004 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Mario Batelić

IBRAHIM FERRER

Cankarjev dom, Ljubljana, 10. 4. 2004

Način delovanja kolesja »world music« se je v zadnjih letih nemara še najbolj jasno izkristaliziral v projektu Buena Vista Social Club. Slednje ime je namreč dobesedno postalo trgovska blagovna znamka, »trade mark«, ki pa je, po res izvrstnih prvih albumih projekta, poslej bolj skrbela za mistificiranje glavnih protagonistov častitljive starosti ter vzdrževanje evforije okrog tiste vrste kubanske godbe, ki so jo »proizvajali« pod znamko Buena Vista Social Club. Norija okrog kubanske godbe se je resda malo unesla, a njena mamljivost je očitno še zelo močna, saj je bil ljubljanski koncert Ibrahima Ferrerja razprodan že nekaj tednov pred dogodkom. Vendar nenadejani status zvezdnika Ferrerju ni stopil v glavo. Pevec v uglajeni obleki in z značilno čepico daje na odru vtis karseda skromnega možakarja, morda celo malce zmedenega zaradi vse te pozornosti. Zato je toliko bolj škoda, da so program koncerta ukrojili, sledeč miselnosti pop industrije, saj so bili ogrodje koncerta komadi z novega albuma Buenos Hermanos. Zato smo bili prikrajšani za skladbe z odličnega prvega Ferrerjevega albuma ter tudi za večino zgodovinsko pomembnih komadov, ki so našli svoje mesto na albumu Buena Vista Social Club.

Sam koncert je tekel – tako je bilo slišati – po dobro utečenem vzorcu, v katerem so se instrumentalne skladbe z odličnimi solisti izmenjavale s komadi, v katerih je imel glavno besedo Ferrer. Simpatični pevec se veliko bolje znajde v počasnejšem, baladnem vzdušju kot pa v razposajenih plesnih komadih. Slednjih je bilo veliko več, in če že Ferrer v njih ni prišel do polnega izraza, smo zato toliko bolj uživali v izpeljavah številnih virtuoznih solistov, od legendarnega kontrabasista Orlanda »Cachaita« Lópeza, trobentača Manuela »Guajira« Mirabala do novega imena kubanskega klavirja, res enkratnega Roberta Fonsece. Slednji je z nekaj dih jemajočimi soli, v katerih je lucidno premešal klasično glasbo, blues, jazz in latinskoameriško ritmiko, dokazal, da je več kot obetaven izvajalec, morda tisti, ki bo zapolnil vrzel, ki jo je za seboj zapustil Rubén González.

Z dodatki dobri dve uri dolg koncert je presežek prinesel šele na koncu, prav v dodatkih, ko je Ferrer s polnim potencialom, osredotočen in potopljen v samo glasbo, izvedel dve baladi, med drugim tudi slovito Dos gardenias. Po tej osupljivi interpretaciji bi, kar se mene tiče, nastop lahko končali, a ker je bilo očitno, da band hoče, da se ljudje zabavajo, so odigrali še eno uspešnico z albuma Buena Vista Social Club, in sicer živahni son Candela, ki pa je nekako izzvenel kot antiklimaks lepega sklepa koncerta. Ferrer je s svojo sedemnajstčlansko zasedbo ponudil koncert, po katerem smo bolj o tem, kako je bilo dobro in simpatično, razmišljali o tem, kako bi bil lahko veliko boljši, neposrednejši in žlahtnejši. A za kaj takega bo treba najbrž seči po manj razvpitih »blagovnih znamkah«.

Mario Batelić