THE BELLRAYS

Orto klub, 12. 4. 2004

Ortofest je v letošnji program umestil zanimivo kalifornijsko atrakcijo samooklicanega »maksimalnega soul rocka« The Bellrays, ki sta jo pred štirinajstimi leti ustanovila pevka Lisa Kekaula in basist Bob Vennum, ki sta tudi poročena. Duet, osnovan na Lisinem soulovskem petju ob ritem in bluesovski spremljavi z elementi jazza, je glasbeni izraz radikalno spremenil, ko sta se bendu pridružila kitarist Tony Fate in bobnar Ray Chin; preobrat jih je pripeljal v vode grobega punk'n'rolla in garažnega rocka.

Četverico bi lahko zaradi slovesa in tudi sodelovanj – ne nazadnje je Lisa Kekaula prepoznavni glas posodila za otvoritveni singel Good Luck z opevanega albuma Kish Kash britanskega elektronskega dueta Basement Jaxx – na večjem prizorišču in s prodornejšo promocijo pričakalo več občinstva, kot je stopetdeset parov ušes. Če bi le vedeli.

V prvi polovici dobro uro trajajočega nastopa, ko je bend še iskal pravi val, je pevka Lisa Kekaula z glasom, stasom in pozitivnimi vibracijami preusmerjala pozornost nase in vseskozi motivirala občinstvo. Poleg privlačne zaobljenosti v oprijeti obleki in prototipa afro frizure sta k izstopajoči pojavi prispevala njena komunikacija z občinstvom ter seveda trademark skupine, njen prodoren in žameten glas, ki pristno pooseblja duha skupine.

Repertoar odigranih pesmi je segal od klasičnega in hardrocka do drvečega rockenrola, z ozaljšanimi preskoki v blues, torej mešanico, ki zaznamuje njihove dosedanje, predvsem poznejše nosilce zvoka. Skladba iz zgodnjega obdobja, v kateri prevladuje glas, medtem ko so kitara, bas in boben le nemoteča podlaga, pa je bila le izliv, ki se je že v naslednjem trenutku sprevrgel v eksplozivno surovi punk rock. Sami preskoki med žanrsko različnimi pesmimi so bili fluidni, uigrani in povezani z gromkim Lisinim glasom, da je bilo težko čutiti kakršnokoli razdrobljenost, prej nasprotno. Natančnost in točnost novega, mladega bobnarja Matta, usklajenost z močno, hitro kitaro in večglasno petje so vodili k stopnjevanju intenzitete, ki je občinstvo vse bolj spravljala v gibanje, energičen nastop v drugem delu koncerta, z dvema komadoma dodatka vred, pa je privedel do točke, kjer bi lačno poslušalstvo zaslužilo vsaj še četrt ure igranja več.

The Bellrays so kljub vprašljivi dorečenosti, ki bi jo očitali njihovim nosilcem zvoka, pokazali veliko glasbene domišljije, predanosti in pozitivne energije, koncert pa je v veliki meri izpolnil pričakovanja obiskovalcev.

HelenaB