SAMO ŠALAMON QUARTET FEAT. DAVE BINEY

Klub LokalPatriot, Novo mesto, 15. 4. 2004

Drugi večer letošnjega Jazzinty abonmaja v Novem mestu je prinesel nastop mednarodne zasedbe pod vodstvom mladega mariborskega kitarista Sama Šalamona. Ker je bilo pričakovati manjši obisk, se je organizator odločil koncert izvesti v manjšem, vendar ustreznejšem okolju, v tem primeru v klubu LokalPatriot.

Zasedba je pravzaprav dopolnjena različica, s katero je Samo Šalamon že lani nastopal in uspešno debitiral na 44. jazz festivalu v Ljubljani. Torej gre za precej uigrano zasedbo z novima članoma in gostom, posebej zbrano za nekaj nastopov in snemanje plošče v živo na nastopu v ljubljanskem Cankarjevem domu. Če odmislimo Jazzinty abonma, je šlo pravzaprav za četrti nastop tega seksteta med osemdnevno turnejo po Sloveniji in Hrvaški.

Skupina je nastopila v zasedbi: Samo Šalamon, ki je poskrbel za ameriški del zasedbe – kitara; potem ugledni gost iz New Yorka Dave Biney – altovski in sopranski saksofon; Kyle Gregory, dr. trobente; in še italijanska naveza, reden gost slovenskih odrov Achille Succi – bas klarinet in altovski saksofon; milanski kontrabasist Paulino Dalla Porta in seveda naš Bric Zlatko Kaučič na bobnih, ki je poskrbel za italijanski del zasedbe, poleg tega ima poslušalec tudi občutek, da ima vse niti v rokah prav Zlatko. Sicer neutrudljivi Zlatko Kaučič je mimogrede pred kratkim postregel z novim albumom Zvočni izviri, ki prinaša predlanske in lanske koncertne posnetke projekta, ki je nastal pod Zlatkovim vodstvom v Točki Zveze kulturnih društev v Novi Gorici.

Če se vrnemo k novomeškemu koncertu. Omenjeni sekstet je nastop z dodatno skladbo izvedel v dveh delih. Izvajali so novo gradivo Sama Šalamona, ki bo izšlo na napovedani koncertni plošči. Tokrat nismo bili deležni raznih priredb drugih avtorjev, ampak le avtorskega dela, od vplivov je kitarist omenil le Zlatka Kavčiča in njegovo delo Emotional Playgrounds. Samo Šalamon, ki je med nastopom vidno užival, se je bolj ali manj držal v ozadju; ker ni silil v ospredje, je dajal drugim glasbenikom in starejšim kolegom veliko lastnega prostora, vendar ga ti – razen nekaj sicer ne preveč izstopajočih solov Dava Bineyja in odličnih vložkov Achilleja Succija ter kontrabasista Paulina Dalla Porte – niso posebej izrabljali. Privlačnejši in zanimivejši je bil vsekakor drugi del nastopa, ki se je začel z bobnarskim solom Zlatka Kaučiča in postregel z nekaj izrednimi vrhunci. Skupina je zvenela uigrano in se predvsem v tem drugem delu ujela v izredne zvočne pasaže, tako da je nastop minil skoraj časovno neopazno. Na koncu so postregli še s krajšo temo, in kot kaže, je bil nastop bolj preigravanje (čeprav zelo solidno) pred skorajšnjim ljubljanskim nastopom in snemanjem, to sklepamo tudi po izvajanem programu.

Nastop lahko ocenimo kot zelo soliden, po drugi strani je šlo glede na instrumentarij tudi za prvi nastop tovrstne in tako kakovostne jazzovske skupine na dolenjskih odrih. Jazzinty abonma je pravi korak v smeri popularizacije jazza tudi v kulturno bolj zapostavljenih in manj razvitih delih Slovenije.

Rasto Božič