SLOVENSKI GLASBENI DNEVI

Slovenska filharmonija, Radio Slovenija, Cankarjev dom, Ljubljana, od 19. do 22. 4. 2004

Slovenski glasbeni dnevi minevajo letos v precej odmevnejšem ozračju kot sicer, saj poteka neposredni prenos koncertov prek Evropske zveze radijskih postaj v večino evropskih držav. Otvoritveni koncert v Slovenski filharmoniji je zaznamovala prva izvedba novega dela Uroša Rojka, Concerto Fluido za akordeon in 16 inštrumentov, ki je bilo uvrščeno med Uverturo Prometejeva bitja, op. 43, Ludwiga van Beethovna in simfonično pesnitev To, kar se sliši na gori Franza Liszta. Na prvi pogled nenavadna kombinacija, vendar do neke mere upravičena. Beethoven spada namreč med častne člane Slovenske filharmonije. Koncert pa je označila tudi energična volja novega vodje, dirigenta Georgea Pehlivaniana, ki je ob prihodu napovedal, da bo orkester uglasil po evropskih merilih.

Po dokaj konvencionalno zaigranem uvodnem delu je stopil na oder nemški akordeonist Stefan Hussong, kot solist v novi Rojkovi skladbi. Po nekoliko neusklajenem začetku med bodisi pretihim solistom in drugimi (rahlo premočnimi?) instrumentalisti se je skladba razpletla v igriv dialog med njimi, ki se je po dialektiki teze in antiteze razvil v energičen izbruh, ki ga ponovno umiri zvok akordeona. Kot je o delu razmišljal avtor sam, je bilo zamišljeno prav po sistemu nasprotij, ki se dialektično dopolnjujejo in pridejo do veljave v lastni antitezi. Delo je v celoti zvenelo tekoče, dinamično, z izrazitim vrhuncem in v nenehnem izmenjavanju vlog, predvsem pa v odlični interpretaciji zlasti solista Stefana Hussonga. Uroš Rojko je delo sicer napovedal kot mejnik v njegovem skladateljskem razvoju, vendar bi ga težko opredelili kot radikalen prelom, saj v njem še vedno prepoznamo vse tiste prijeme, ki ga stilno označujejo.

Koncert je sklenila simfonična pesnitev To, kar se sliši na gori Franza Liszta. To zahtevno in redko izvajano delo je nastalo kot odziv na Hugojevo pesem iz zbirke Jesenski listi, z izrazito romantično vsebino; beg v naravo in odmik od ljudi. Slovenski filharmoniki so ga odigrali suvereno, čvrsto in energično, čemur so verjetno botrovale tudi roka novega dirigenta in napovedane spremembe, ki pa so se (če lahko sklepamo po zakulisnih dogodkih) pokazale tudi v negativni luči. Vsekakor smo z veseljem ugotovili, da je tudi raven domačega orkestra vse boljša. Tokrat smo bili priče dobro uigrane in suverene predstavitve tega kompleksnega romantičnega dela. Če se vrnemo k zakulisju, bi nenadno odpoved instumentalistu tik pred začetkom koncerta lahko na dolgo in široko komentirali, četudi smo bili na koncu le vsi veseli, da se je koncert vendarle zgodil. O pozitivni motivaciji ali muziciranju z odpovedjo v žepu pa raje ne bi. Dobrodošli v Evropi!

Drugi dan slovenskih glasbenih dnevov je bil zamišljen kot popotovanje po svetu, ob delih slovenskih skladateljev, ki živijo izven Slovenije, in tujih ustvarjalcev, živečih pri nas. Na program so bila uvrščena dela Božidarja Kosa, živečega v Avstraliji, Aljoše Soloverja, ki živi in ustvarja v Čilu, v Ljubljani živečih Nevilla Hala in Larise Vrhunc, pa Igorja Majcna, ki je po končanem študiju ostal v Nemčiji, in ameriškega Slovenca Marjana Mozetiča. Vsi avtorji so svoje delo predstavili v kratkem uvodnem govoru.

Delo Catena 3 za pihalni kvintet Božidarja Kosa v celoti označuje avtorja samega, zlasti s konsistentnostjo strukture in na trenutke iskrivo, vendar umirjeno igro. Skladatelj je o njej povedal, da gre za 19 delov, ki so med seboj povezani, sicer pa vsakega označuje lastna glasbena vsebina. Od tod tudi ime Catena, ki v italijanskem jeziku pomeni veriga. Sledilo mu je delo Contraluz za saksofon in tolkala Aljoše Solovere; na trenutke je zvenelo precej energično, zlasti v pasažah dokaj agresivnih tolkalnih nastopov. Skladba Nevilla Hala za altovski saksofon, klarinet, klavir, violino in violončelo je v skladu z naslovom Beneath the veil of silence ustvarila subtilno ozračje z intimistično, transparentno interpretacijo, ki je ilustrativno predstavila njeno prefinjenost zlasti v detajlih. Delo Where the Moonbeam fell (za flavto, fagot, trobento, klavir, violo in violončelo) Larise Vrhunc je pustilo pozitiven vtis, slednjo pa zaznamujejo tudi vešči prepleti melodij in dobra instrumentacija, četudi bi od avtorice sčasoma pričakovali kaj novega. Igor Majcen je za delo Amoreske kot enega od glasbil izbral violo d'amore (poleg flavte in klarineta), ki ji je sprva namenil precej pozornosti, sčasoma pa se igra izgubi v mestoma sicer iskrivem, vendar bledem muziciranju. Zadnja skladba, Procesija, za klarinet, fagot, rog, violino, violončelo in kontrabas, Marjana Mozetiča, je bila sicer precej minimalistična, ritmično izrazita, vendar dokaj brez vsebine, kot taka je še najbolj spominjala na glasbo iz filma (brez filma).

Tako interpreti kot dirigent so se trudili dati vsem zaigranim delom svoj značaj, vendar bi v splošnem lahko zapisali, da je bil ta večer v splošnem bolj ali manj neizrazit.

V četrtek, 22. aprila smo poslušali glasbo skladateljskega kroga Nadie Boulanger, v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Ljubljanskih madrigalistov in Domžalskega komornega zbora, pod taktirko dirigenta Pascala Rophéja. Že uvodoma naj povemo, da je bil koncert ne le presenečenje, marveč veliko zadovoljstvo za vse prisotne, saj je bilo poleg Koncerta v Es-duru Dumbartonski hrasti Igorja Stravinskega in dveh del mlajše in nadarjene sestre Lili Boulanger, Du fond de l'abime in Psalm 130 Vieille prière bouddhique,moč slišati tudi izvrstno novo delo Janeza Matičiča, ki je bil poleg Stravinskega prav tako učenec Nadie Boulanger.

Koncert v Es-duru Dumbartonski hrasti je izzvenel nekoliko suho in brez pravega izraza. Ne gre ravno za eno najboljših avtorjevih del, saj bi ne glede na njegovo naklonjenost ritmični akcentuaciji pričakovali več tudi siceršnje dinamike. Za presenečenje večera je nedvomno poskrbel skladatelj Janez Matičič, živeč med Ljubljano in Parizom, s Koncertom za violončelo in orkester, v odlični izvedbi solistke Emmanuelle Bertrand in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Emmanuelle Bertrand je upravičila sloves velike interpretke, saj so lahkotnost in virtuoznost, s katero je izvajala tudi najtežje pasaže, mehkoba, barvno bogastvo tona, pa tekoči prehodi in ustrezna čustvena impulzivnost le nekatere od karakteristik, s katerimi bi lahko označili njeno igro. Obenem gre priznanje tudi orkestru, ki je pod odločnim vodstvom francoskega dirigenta Pascala Rophéja odlično opravil svoje delo. Priznati je treba, da v Ljubljani nimamo velikokrat priložnosti poslušati tako veščega muziciranja in zlasti tako odlično napisanih del. Toliko bolj, če gre za slovenskega skladatelja, ki so ga organizatorji Svetovnih glasbenih dnevov v Ljubljani iz nam doslej neznanih razlogov izločili iz programa, pravzaprav so ga vehementno ignorirali. No, blamaža je velika, škoda pa niti ne, saj se skladatelj Matičičevega kova zlahka predstavi na kateremkoli od svetovnih odrov, to kaže že njegova kariera sama, saj gre ne le za izjemno lucidnega in mojstrskega skladatelja, marveč pravega ustvarjalnega kameleona – Janez Matičič je namreč vrsto let v Parizu sodeloval tudi s krogom Pierra Schaefferja, botra musique concrète. Mojstrska orkestracija, bogastvo glasbenih zamisli in izrazita ritmična pestrost, ki jih je avtor nanizal v dogajanju, nas od prvega takta in vse do konca držijo v napetosti. Neverjetna svežina, dinamičnost, igrivost in ritmična pestrost so nas ob veščem muziciranju in impulzivnih ter ekspresivnih solističnih pasažah v dialogu z orkestrom neznansko navdušili in verjetno je bil to edini koncert letošnjih Slovenskih glasbenih dni, kjer so si bili glasbeni kritiki enotni. Gre za chef d'oeuvre skladatelja, ki nam je vedno imel veliko povedati, in tudi tokrat je to povedal v svojem slogu: mojstrsko! Čestitke in superlativi torej avtorju in interpretom za to enkratno delo, ki ga lahko mirno postavimo ob bok drugim avtorjem mednarodnega slovesa.

Koncert so zaokrožila dela Lili Boulanger, skladateljice, ki je ne glede na kratko življenje v delih izpovedala veliko globino, liričnost in pretanjeno skladateljsko mojstrstvo. Kot povedo že naslovi obeh del, je njuna vsebina vezana na romantično težnjo k svobodnemu in dostojanstvenemu individuumu, v navezanosti na duhovno stremenje po dviganju k višjemu. V teh duhu je Lili Boulanger napisala izvajalsko mogočni, celoviti, a vendar lirično pretanjeni, veličastni in obenem intimni deli, ki ju prežema globoka vera v človeka. Ne glede na obširnost izvajalske zasedbe smo poslušali enotno vokalno ekspertizo, ki je izzvenela v duhu budistične molitve. Zrelost, globina in duhovnost, v lepi vokalni izvedbi, kjer bi lahko poudarili zlasti vlogo obeh zborov, so nam prestavili to redko izvajano in žal prekmalu preminulo, vendar zelo nadarjeno skladateljico.

V upanju na čim več takšnih koncertov v prihodnje je koncert minil v navdušenem aplavzu.

Marina Žlender