Britanska ljudska balada

Ljudska balada je v verzih napisana in uglasbena ljudska pripovedka. Med britanskimi baladami najdemo nekaj najstarejših in najboljših ljudskih pesmi, kar jih poznamo. Romantični pisci so v njih videli bistvo pesniškega, glasbenega in tematskega narodnega izročila. Danes pa vemo, da so si balade široma po Evropi zelo podobne po obliki in po tematiki, saj so številne najpogostejše teme prisotne pri geografsko gledano zelo oddaljenih narodih; enaka tema se tako pojavlja pri Špancih, Skandinavcih, najdemo jo tudi na Balkanu. Zaradi omenjenih podobnosti pa britanske balade niso nič manj edinstvene in lepe, saj jih odlikujejo čista poezija, všečna melodija, junaški duh in bogata domišljija.

Najstarejše balade so nastale med divjim, ponosnim prebivalstvom v barbarskih časih in značilnosti tedanje družbe so nazorno opisane v baladnih besedilih. V hribovitih in kamnitih predelih Velike Britanije so živeli surovi ljudje, govedorejci in tatovi živine, fevdalci in nepomembno plemstvo s kmeti, ki so bili včasih del večje tolpe ali kar manjše vojske, ki je plenila naokrog. Življenje v teh predelih je bilo revno, nemirno in krvavo. Zvestoba in ponos sta bila zelo pomembna. V takšnem okolju so nastale prve ljudske balade, prav lahko bi jih bil napisal plemič (ta se je pogosto razlikoval od soseda le po krutosti in pogoltnosti in pri njem sta omenjeni lastnosti le še poudarili njegov ugled), kmet ali pa (na pol) profesionalni pisec besedil, ki je za plačilo zabaval razuzdano družbo. Imena avtorjev balad danes niso znana. Profesor F. J. Child je dejal, da obstaja več razlogov, zakaj je avtor balade potisnjen povsem v ozadje, čeprav prvotno ustvari balado posameznik, ne celoten narod. Ti razlogi so predvsem zajeti v sami naravi družbe, kjer so balade nastale, saj je bila kljub primitivnosti neverjetno demokratična. V njej so bili moški bolj ali manj enakopravni, razlikovali so se predvsem glede na svojo fizično moč, pogum in pamet, ne toliko glede na premoženje. Zgodovinar A. L. Morton razlaga, da so bogati neprimerno manj zatirali revne in manj opazno kot težke življenjske razmere, vsesplošna revščina, siromašna zemlja, vsakodnevno ropanje in plenjenje. Veselje, strahovi, upanje, dvomi, dejanja in verovanja, vse to je bilo skupno ljudem, ki so si delili življenjski prostor.

Dolgo je veljalo, da so balade nastale na ozkem pasu golega hribovja, ki se razteza med Newcastlom in Edinburghom in čez območje od Berwicka do Carlisla, zato so te balade dobile ime “balade z obrobja”. Ime je precej zavajajoče. Danes vemo, da so balade krožile po celotnem ozemlju Anglije in Škotske in so tudi nastajale široma po deželi. Pokrajini, kjer so našli največ ljudskih balad, sta Aberdeen in Somerset. Vsekakor je odročno življenje, ki ga opevajo balade, ostalo najdlje nespremenjeno v odročnih predelih, ponekod celo do 18. stoletja, in številne balade omenjajo prav te kraje in nekatere celo imena tam živečih družin. Kljub temu pa ne smemo vseh tradicionalnih balad enačiti s temi “z obrobja”.

Vse balade prav tako ne opisujejo plenjenja in fevdalnega življenja in nekatere so nastale v povsem drugačnih okoliščinah. Včasih med balade sodijo tudi stare pesmi z moralistično simboliko; takšni sta na primer The Prickly Bush in The Cruel Mother (v naši različici je sicer simbolni element nekoliko prikrit). Nekatere, na primer The Bitter Withy, so izjemne kmečke improvizacije z versko tematiko, spet druge se po vsebini bolj približujejo pustolovskim romanom (The Sweet Kumadie) in romancam (The Demon Lover, ki pa je v nekaterih različicah izgubila magični naboj in ostaja le preprosta zgodba o zločinu iz strasti). Cvet ljudskih balad, najbolj značilne pesnitve, pa so nedvomno tragedije ponosa in poguma, kot sta na primer Hughie the Graeme in The Baron of Brackley. Te se tudi najbolj približajo klasičnemu junaškemu epu, ki je nastal v primitivnih družbah pred več stoletji.

Veliko teh balad je danes natisnjenih v knjigah, čeprav najboljše zbirke ne vsebujejo vedno najboljših primerkov. Manj kot balade same pa so znane njihove uglasbene različice, čeprav so bile te pesmi prvotno namenjene petju, ne branju. Pesnik Robert Frost je pravilno ugotovil, da ne glas ne uho ne vesta, kaj bi z balado, dokler je ne spremlja zanjo napisana melodija. Neodpeta balada je na pol prazna. A. L. Lloyd je zapisal, naj plošča English and Scottish Folk Ballads zapolni to praznino, njegovo pisanje pa torej lahko beremo in razumemo kot priročnik za poslušanje tega odličnega albuma.

HENRY MARTIN

L. Lloyd

V zgodnjem obdobju kapitalistične tekmovalnosti je bilo pogosto težko ločiti trgovsko ladjo od piratske. Leta 1746 so portugalske ladje oplenile bogato škotsko ladjo trgovca Johna Bartona, zato je škotski kralj pismeno odobril, da se trgovčevi sinovi Andrew, Robert in John lahko maščujejo. Ob pomoči dveh bratov in s kraljevim dovoljenjem je Sir Andrew Barton napadel ne le portugalske ladje, ki so bile tedaj najbogatejše na svetu zaradi odkritja in pridobivanja bogastva v Indiji, ampak tudi flamske ladje, ki so legalno ali nelegalno trgovale z deželami ob Severnem morju. Sir Andrew je bil krut človek: leta 1506 je tri sodčke nasoljenih glav flamskih piratov kot darilo poslal kralju Jamesu VI. Le nekaj let kasneje je tudi sam kot pirat napadal angleške ladje. Henrik VIII. je nadenj poslal več ladij in 2. avgusta leta 1511 je prišlo do hude bitke, v kateri so Bartona ubili, njegovo ladjo zaplenili in, tako pravijo, njemu odsekali glavo in jo odnesli na ogled v Anglijo.

Ta dolga balada ima kar 82 kitic in opeva piratske podvige, zasledovanje in poraz Andrewa Bartona. Tiskali in prodajali so jo najprej na cenenih stojnicah na dvorišču pred cerkvijo Sv. Pavla, potem pa tudi drugod. Pesem se je širila od ust do ust in sčasoma je postajala vse krajša. Na koncu se je ohranil le prvi del, tisti, ki govori o piratstvu. Zaradi slabe izgovorjave ali površnega poslušanja se je ime pogumnega škotskega mornarja Andrewa Bartona spremenilo v Henrija Martina. To ime se je potem ohranilo in je preživelo do 20. stoletja v številnih različicah po Angliji, ki se med seboj le malo razlikujejo. Melodijo The Aeolian (La mode) je Roger Luxton iz Halwella v Davonu prvič slišal pred šestdesetimi leti od Častitega S. Baringa Goulda.

THE BARON OF BRACKLEY

Ewan MacColl

Plast zemlje v škotskem gorovju je bila tanka, polna kamenja in nalivi so jo neredko sprali do golega. Vse do sredine 18. stoletja sta v škotskih globelih vladali revščina in barbarstvo. Življenje je bilo težko, ljudje so se povezovali v bolj ali manj velike klane, ki so zakone vzeli v svoje roke in napadali in ropali sosede s takšno surovostjo, ki presega celo najhujše izgrede na ameriškem Divjem Zahodu. Kot pripovedujejo balade, so se pogum in krutost, zvestoba in izdajstvo prepletali in dosegali neslutene razsežnosti v tedanji družbi. The Baron of Brackley je pripoved o neusmiljenem življenju na severovzhodu Škotske (balada je sicer nastala blizu Aberdeena) med letoma 1660 in 1670, ko so bili Gordoni iz Brackleyja vpleteni v srdite rodbinske spore s Farquharsonovimi iz Invereyja: napadali so kmetije sovražnikov, klali može in kradli živino. Še danes ne vemo, ali je lik izdajalske žene, ki izkoristi možev čut za čast in ponos in ga pošlje v gotovo smrt zunaj zidov obleganega gradu (ki je bil pogosto le utrjena kmetija nepomembnega lokalnega plemiča), izmišljen ali temelji na resnični osebi. Balade resda dokaj točno opišejo dobo in družbo, v zgodovinskih podrobnostih pa žal niso tako zanesljive. Melodija je heksatonični mol brez šestega tona.

REYNARDINE

Anne Briggs

Zvito ime, zvit junak. Morda gre za irskega izobčenca. Pesem je bila razširjena tako na Irskem kot v Angliji in pogosto tiskanje jo je ubranilo pred pozabo. Avtor je besedilo in melodijo za to različico priredil na podlagi irskega izvirnika. Nekateri verjamejo, da pesem govori o volkodlaku.

THE BRAMBLE BRIAR (ROBIDOV GRM)

Louis Killen

Pevci ljudskih pesmi so različno naslavljali to strastno staro balado: Bruton Town, The Brakes o' Briar in celo Strawberry Town. John Keats je napisal svojo različico pripovedi in ji dal naslov Isabella and the Pot of Basil. Tudi Bocaccio, ki je zgodbo napisal v 14. stoletju, si je verjetno ni sam izmislil. Hansu Sachsu je bila pripoved prav tako všeč in jo je nekaj stoletij za Bocacciom prelil v verze, kar vse kaže na izjemno zanimanje literatov za legendo, ki pa najbolj blesti ravno v krepkem jeziku baladnega pesništva. Kljub temu je ne najdemo v zbirki F. J. Childa. Nekateri so zato mnenja, da je bila balada prevedena v angleške verze naravnost iz Decamerona v italijanščini, morda v 17. stoletju. V tem stoletju se namreč pojavi več različic na območju od Somerseta do Hampshira, pogosto z izredno lepimi melodijami. To melodijo smo našli pri gospe Joiner iz Hertfordshira, ki se je je naučila skupaj še z drugimi pesmimi, ko je kot dekle obiskovala pletilsko šolo, kjer so si dekleta pela pesmi in pripovedovala zgodbe, ko so pletle slamo za slamnike (brati so se naučile spotoma). Melodija in deloma pregledano besedilo sta natisnjena v knjigi The Penguin Book of English Folk Songs.

JACK ORION

L. Lloyd

Pri pregledu imen slavnih glasbenikov se pojavi tudi zveneče ime Bardd Glas Geraint – Geraint the Blue Bard. Gre za valižanskega harfista iz 9. stoletja, čigar slava je bila tako velika, da je Chaucer – ko je napisal House of Fame – postavil 'Breta Clascuriona' na galerijo minstrelov skupaj z Orfejem in drugimi enako slavnimi ubiralci strun. To je bilo v letih med 1380 in 1390, kakih petsto let po harfistovi smrti, a njegova slava je preživela v ljudski baladi Glasgerion, ki se je preimenovala v Glenkindie, ko se je razširila na Škotsko. Balada Glasgerion krepko odstopa od tradicionalne balade, sama zgodba pa še vedno buri duhove (moderna in bolj demokratična različica je priljubljena Do Me Ama). Predvsem zato so avtorji plošče obrisali prah z nje, jo uglasbili in ji tako vdihnili novo življenje.

Kmetiči, krojaški vajenci, konjarji in drugi tatiči, ki nepoklicani slišijo dogovor za skrivni zmenek in nato prekrižajo ljubimcu načrte, se pogosto pojavljajo v ljudskem izročilu, le redko pa jih čaka tako krivično neprijeten konec kot preračunljivega Toma, pevskega vajenca tele balade. Goslaču Davu Swaricku je pesem zelo všeč; ali vidi sebe kot Jacka ali kot Toma, pa ostaja vprašanje.

THE CRUEL SHIP CARPENTER

Mike Waterson

Po mnenju Franka Kidsona je ta ena najbolj priljubljenih balad med tiskarji. Tiskajo jo že od približno leta 1750, ko so jo natisnili in prodali pri Printing Office in Bow Churchyard iz Londona, pod naslovom The Gosport Tragedy ali Perjured Ship Carpenter. V Ameriki je doživela izjemen uspeh kot Pretty Poll. Komična parodija se je pojavila okrog leta 1830 v kvazicockneyjskem dialektu (narečna londonska angleščina, jezik nižjega sloja Londončanov), ki je bil tedaj zelo priljubljen. Potem ko je morilec razkrinkan, se odrska različica konča takole:

Pesem so peli v neštetih glasbenih različicah. Tole sta našla Peter Kennedy in Sean O'Boyle pri Paddiju McCluskiju iz mesta Lislarin, grofije Antrim in natisnjeno v The Journal of the English Folk Dance and Song Society, vol. VIII, No. 1

THE CRUEL MOTHER

L. Lloyd

Balada se zdi stara, ker vsebuje številne stare ljudske vraže, kot je nož, s katerega krvi ni mogoče sprati (tu se spomnimo na Lady Macbeth). Prav tako staro je verovanje, da se umrli, ki se ni povsem vključil v življenje živih (v tem primeru mu manjka krst), ne more nikoli povsem vključiti v življenje mrtvih, zato se mora vrniti in nadlegovati žive. Nekateri menijo, da so balado The Cruel Mother v Anglijo prinesla skandinavska plemena, saj se skoraj povsem enaka različica pojavlja v danskem baladnem pesništvu. (Mala Kirslen rodi v gozdu dvojčka in ju skrije pod kamen. Osem let kasneje se vrneta izpred vrat v svet umrlih, da bi se soočila z njo. Kirslen ju ne spozna, dokler ji ne opišeta njenega zločina. Skuša se jima odkupiti z darili, a jo dvojčka prekolneta in obsojena je na peklenski ogenj.) Angleške in danske kitice so si tako zelo podobne, da verjetno ni bilo časa, da bi zgodbo ločeno spreminjali. Staro ljudsko pripoved so verjetno prepesnili v lirsko balado in potem iz enega vira, ki je bil v angleškem, danskem ali v kakem drugem jeziku, naredili veliko število tiskanih kopij, ki so krožile po vsej Evropi. Grozljiva zgodba ima očitno poseben čar za otroke, saj sta iz nje nastali otroška pesmica in igrica. Neki folklorist je v sirotišnici v Lancashiru leta 1915 videl, kako se otroci igrajo ob petju te pesmice, ki so jo poimenovali The Lady Drest in Green (Gospa v zelenem):

Pesem opisuje, kako gospa ubije svojega dojenčka z žepnim nožem, skuša oprati kri z noža, gre domov in leže v posteljo. Potem jo zbudijo trije policaji na vratih, ki iz nje izvlečejo priznanje in jo odpeljejo v zapor. In to je konec gospe v zelenem. Pesem je prirejena za ples v krogu: dva otroka v sredini odigrata prizore z gospo v zelenem in otrokom. Drugi otroci plešejo okrog njiju in pojejo refren, dokler ne pridrvijo policaji in zgrabijo mater in tako se krog razdre. Norman Douglas je v svoji zbirki London Street Games (1931) natisnil pokvarjeno različico, ki je bila razširjena v vzhodnem in jugovzhodnem delu Londona med prvo svetovno vojno. Balada je še danes zelo priljubljena in jo lahko slišimo po vsem Britanskem otočju in v Ameriki (kjer je ponekod postavljena v železničarsko okolje: “dol pri starem stranskem tiru zeleni gozd”). Dorska melodija na tile različici prihaja prek H. E. D. Hammonda od gospe Bowring iz kraja Cerne Abbas v Dorsetu. Objavljena je tudi v knjigi The Penguin Book of English Folk Songs (urednika sta R. Vaughan Williams in A. L. Lloyd, 1959).

LORD RANDAL

Ewan MacColl

To je ena najbolj razširjenih evropskih balad, saj jo poznajo v Italiji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Skandinaviji, na Islandiji, Češkem in Madžarskem. Zelo priljubljena je v Veliki Britaniji, saj je Sharp našel sedemnajst različic samo v Somersetu. Po drugi strani pa je Gavin Grieg, ki je zbral več sto balad v folkloristično bogati župniji New Deer v Aberdeenshiru, našel le štiri različice balade Lord Ronald – tako so jo namreč poimenovali škotski pevci – in dve izmed njih sta precej nepopolni.

Možno je, da je balada nastala v Italiji, kjer so jo natisnili leta 1629 z naslovom L'Avvelenato (The Poisoned One (Zastrupljeni). V Johnsonovem Škotskem glasbenem muzeju (Scots Musical Museum, 1787-1803) niso našli trdnih dokazov o obstoju balade v Veliki Britaniji izpred konca 18. stoletja, čeprav je Burns sam podaril muzeju številne škotske ljudske pesmi. Sir Walter Scott je verjel, da je balada sprva govorila o smrti Thomasa Randala, murrayskega grofa in nečaka Roberta Bruca, ki je umrl v Musselburghu leta 1332. Vendar je to golo ugibanje, v katerem uživajo ljubitelji balad, zgodovinsko namreč smrt Sira Thomasa Randala z zastrupitvijo ni bila nikoli dokazana. V sredini 19. stoletja je bila balada Lord Randal prepesnjena v cockneyjsko burkasto pesem, ki so jo takoj vzljubili komedijanti, in v tej komični obliki jo lahko še danes slišimo med učenci v revnejših predelih Londona.

Melodije se je Ewan MacColl naučil od svoje v Pertshiru živeče matere in zanjo je značilno menjavanje mola in dura s cerkvenim tonskim načinom (miksolidijski način), ki nastane zaradi preskakovanja s tretjega na sedmi interval. Nekatere škotske melodije Lorda Randala so različice dobro znane Villikens and his Dinah in povsem mogoče je, da je tudi MacCollova melodija daljna različica te nežne melodije.

THE BITTER WITHY

L. Lloyd

Angleški podeželani so se že v preteklosti navduševali za “neuradne” svetopisemske legende, predvsem za tiste, ki so biblijske junake opisovale kot evropske kmete, in zlasti, če so imeli v sebi duh uporništva ali vsaj željo po enakosti. Tako na primer v slavni pesmi Cherry Tree Jožef govori kot pravi kmečki mož, ko si z ženo utirata pot do sadovnjaka in ga Marija prosi, naj ji nabere nekaj češenj. Na to Jožef nesramno odgovori: “Naj ti tisti češnje bere, ki ti je spočel otroka.”

V pesmi The Bitter Withy prav tako nastopajo kmečki ljudje srednjeveške Anglije: otrok, ki se igra z žogo na ulici, vzvišeni sinovi bogatašev, ki ga zasmehujejo, bogate mlade matere, ki hitijo pripovedovat o nesrečah, in jezna mati, ki za kazen otroka natepe po zadnji plati. The Bitter Withy (ki ne sodi med božične pesmi) je bila do nedavnega ena najbolj priljubljenih pesmi z versko tematiko, verjetno tudi zaradi socialnega sporočila: ker v njej mladi Jezus kaznuje vzvišene mlade gospodiče, so se generacije pohlevnih pevcev lahko poistovetile z njo. Prizor, ko se Jezus na sončnem žarku dvigne nad zemljo in ko mu drugi brez uspeha skušajo slediti, je prisoten v duhovni pesmi Apocryphal Gospel of Pseudo-Matthew, najdemo ga tudi v angleškem rokopisu iz 13. stoletja, ki v rimah opisuje legende o Jezusovem življenju. Freska v cerkvi Sv. Martina v italijanskem mestu Lucca prikazuje Devico Marijo, ki kaznuje mladega Jezusa. Ko pa je surrealistični slikar Max Ernst naslikal podoben prizor v začetku tridesetih let 20. stoletja, so francoske oblasti sliko zaplenile in jo označile kot bogoskrunstvo. Trenutek, ko Kristus prekolne vrbo v zadnji kitici, je brez dvoma ljudski poskus, kako razložiti naraven pojav: vrba v resnici daje videz, kot da “umira v srcu”. Pesem se je najbolje ohranila v Herefordu in Shropshiru, kjer je Vaughan Williams našel več kot šest različic samo med letoma 1908 in 1909. Ta različica ima šest akordov (iz šestih sosednjih intervalov) in je napisana v duru.

THE FORESTER (GOZDAR)

Norman Kennedy

Profesor Child je dal tej pesmi naslov The Knight and the Shepherd's Daughter (Vitez in pastirjeva hči) in vse njegove različice razen ene prihajajo s Škotske, večidel s severa. Kljub temu škotski zbiralec George Kinloch trdi, da balada izvira iz Anglije in da v sami pesmi najdemo dovolj dokazov, ki potrjujejo njegovo trditev.

Podobne pripovedke so dobro znane in razširjene, pojavljajo se tudi v Chaucerjevi zgodbi The Wife of Bath's Tale (Pripovedka gospe iz Batha) in v rokopisih iz 15. stoletja o prigodah kralja Arturja. To različico loči od drugih podobnih pripovedk in balad prevod latinskega imena. Potem ko je bilo dekle zapeljano ali posiljeno (kot v resničnem življenju, tudi v pesmi meja med njima ni jasna), vpraša po junakovem imenu in odgovor se v latinščini glasi William. Dekle ime potem prevede v angleščino in s tem razkrije svoj višji družbeni položaj od pričakovanega, kar že nakaže na razplet. Kasneje se ta del pogovora v različicah le redko ohrani, Gavin Greig pa je vseeno uspel najti balado s preloma stoletja, kjer ni dvoumnosti:

WILLIE O WINSBURY

Anne Briggs

Angleški pevci so pesem poimenovali Johnny Barbary ali Tom the Barber, od Somerseta do Aberdeena pa kroži različica, kjer je oče zapeljanega dekleta (ki je, kot tu, pogosto kralj) tako prevzet nad fantovo lepoto, da mu vse oprosti. Cecil Sharp, ki je objavil zahodno različico, zabriše to prijazno, a dvoumno gesto. Pesem najdete pod oznako Child 100. John Moynihan je dodal Annini spremljavi še buzuki.

THE SWEET 'KUMADIE'

Ewan MacColl

Ta še danes priljubljena balada je dosegla vrhunec slave v 17. stoletju, angleški pevci pa so jo z veseljem prepevali še nadaljnjih dvesto let; v tem času se je razširila na Škotsko vse do Aberdeena v različnih oblikah in melodijah.

V svoji zbirki ima Samuel Pepys natis iz osemdesetih let 17. stoletja; v tej različici podli kapitan nosi ime Sir Walter Raleigh in balada se začne takole:

V svojem času Raleigh ni bil ravno priljubljen med preprostim prebivalstvom, saj je veljal za prevzetnega, sebičnega in brezsrčnega povzpetnika. Zgodba v baladi je popolnoma izmišljena, odseva pa resnično mnenje o Raleighu, ki je prevladovalo ne le za časa njegovega življenja, ampak še nekaj desetletij po njegovi smrti. Ime ladje se je iz Sladke Trojice spremenilo v Sveto Trojico, Zlato ničevost, Zlato zmago (za časa Nelsona), Zlatorumeno drevo, Sladko vrbo, Sladko Kumadie in tako naprej. Sovražnik včasih ni jasno določen, enkrat je Francoz, drugič Turek. Usoda pogumnega sobarčka na ladji se tudi spreminja glede na pevčevo razpoloženje. Včasih je sobarček bogato nagrajen, včasih ga pustijo utoniti, spet drugič ga izvlečejo, umre na krovu, zašijejo ga v kravje usnje in vržejo čez palubo. V pričujoči različici ima kravje usnje drugačno vlogo, saj ga sobarček obleče namesto kopalk. Včasih se fant potaplja popolnoma gol in kaže svojo golo belo kožo, ki jo neki mornar v pesmi zamenja s črno medvedjo kožo. Pevec razloži, da je bila to dečkova nočna odeja in jo je želel imeti na sebi v vodi kot krinko. Melodija je heksatonični dur brez sedmega tona.

THE DEMON LOVER

L. lloyd

V 17. stoletju je bila ta balada zelo priljubljena in številni založniki so jo natisnili, pri tem pa dopisali: “V opozorilo poročenim ženskam je primer gospe Jane Raynolds (kmetice z zahoda), rojene blizu Plymoutha, ki se je najprej zaročila z mornarjem, potem pa je vzela tesarja in jo je na koncu odnesel Sveti Duh, tako kot o tem poje pesem.” Balado najdemo tudi pod naslovom The Fair Maid of Bristol, Bateman ali John True in tudi v zbirki Samuela Pepysa. Gre za precej dolgo balado (32 kitic), sama zgradba pa je sila preprosta, saj je delo priložnostnega pesnika. Morda je nerodni pesnik le prepesnil sicer boljšo pesem, ki je krožila med ljudmi, ali pa so ljudski pevci vzeli natisnjeno različico in jo v letih, ko je krožila od ust do ust, preoblikovali v nekaj ponosnega, vzvišenega in grozljivega. Kakorkoli že, poleg Pepysove različice obstajajo tudi precej lepše. Balada je bila dobro znana tako na Škotskem kot v Angliji in Walter Scott je čudovito različico vključil v delo Minstrelsy of the Scottish Border (1812). Na splošno so škotska besedila boljša od angleških, nobeno pa ne poda celotne zgodbe (ta različica je dopolnjena s kiticami iz škotskih balad), medtem ko so melodično angleške različice veliko boljše. Tole melodijo je našel H. E. D. Hammond pri gospe Russel iz kraja Upway blizu Dorchestra v Dorsetu, leta 1907. Cecilu Sharpu se pesem zdi eden najboljših dorskih napevov, kar jih je slišal. Dr. Vaughan Williams je napisal čudovito zborovsko ozadje v uvodnih verzih balade, ki ga je poimenoval The Lover's Ghost.

YOUNG EDWIN IN THE LOWLANDS

Louis Killen

Navadno ljudske pesmi pripovedujejo o mornarjevem srečnem povratku v objem dekleta, ki ga je zvesto čakalo. Mladega Edwina pa pričaka hladno jeklo mečevega rezila. Dekletovi kruti starši ubijejo domov prihajajočega popotnika, ker so njegovi žepi podloženi z zlatom. Tiskarji so hitro prepoznali dobro melodramo in jo z veseljem tiskali, tako da je pesem kmalu dosegla Kanado in ZDA. Različica je skoraj enaka tisti, ki jo je Ralph Vaughan Williams našel v Hempshiru leta 1907. Objavljena je tudi v knjigi The Penguin Book of English Folk Songs (urednika sta Ralph Vaughan Williams in A. L. Lloyd, 1959).

HUGHIE THE GRAEME

Ewan MacColl

Ni znano, ali je Hugh Graeme, plenilec v odročnih področjih, zgodovinska ali izmišljena oseba. Številne različice postavljajo prizorišče njegovega plenjenja v okolico Carlisla in zgodovinska pričevanja kažejo, da je leta 1548 Lord Bishop iz Carlisla prejel številne pritožbe proti več kot štiristo gusarjem in izobčencem, in Hugh bi prav lahko bil eden izmed njih. Ta različica kraj dogajanja pomakne višje, v mesto Stirling, še vedno pa poslušalca postavi na stran zlikovca in jasno proti tedanjim oblastem. Hugh je bil morda med najbolj priljubljenimi, saj je njemu v prid pričala celo žena grofa Homa, vendar je bil njen trud zaman. Najzgodnejša tiskana različica se pojavi, nekoliko presenetljivo, v zbirki precej predrznih pesmi, znani kot Durfey's Pills to Purge Melancholy (1720) (Durfejeve tabletke proti otožnosti), vendar je bila v času izdaje pesem že dobro znana, hkrati se je tudi vedno redkeje pojavljala v tradicionalnem okolju. Prizadevni škotski zbiralec Gavin Greig je eno različico našel še v 20. stoletju pri gospe Lyall iz Skena blizu Aberdeena. Čudovito dorsko melodijo gospe Lyall je uporabil tudi Ewan MacColl.

DRUMDELGIE

Norman Kennedy

Mnoge balade, ki govorijo o škotskih domovih, nam podajo karikaturo delavcev in njihovih nadrejenih. Pripombe so navadno zelo sarkastične in tudi ženskam ni prizaneseno. V tej pesmi se dobro govori le o konjih. Ta pesem je ena najbolj priljubljenih te vrste in njeno poznano melodijo so uporabili še za druge severovzhodne pesmi.

THE PRICKLY BUSH (BODIČAST GRM)

L. lloyd

Številni poznavalci uvrščajo to pesem med najstarejše, najbolj tipične in najzanimivejše balade. Pojavlja se v mnogoterih različicah v skandinavskih in baltskih deželah, v osrednji Evropi, na Madžarskem, v Romuniji in Rusiji. Specialist za balade, Francis J. Child, pa meni, da najboljša različica prihaja s Sicilije. Pesem je krožila tudi po Britanskem otočju, razširila se je v ZDA, kjer so jo opisali kot “verjetno najljubšo tradicionalno balado med črnci”. V številnih različicah pesem govori o mladi ženski, ki jo ujamejo bodisi pirati bodisi razbojniki. Oče, mati, brat in sestra nočejo plačati odkupnine zanjo, tako da jo na koncu reši njen ljubimec. V zgodnjih oblikah je dekle obsojeno na smrt, ker je izgubilo zlato kroglo (ali zlati ključ, ki pomeni dekletovo čast, ki jo lahko povrne le njen ljubimec). Obstaja ljudska pripovedka, včasih dobro poznana v Angliji, v kateri da tujec dekletu zlato kroglo, in če jo izgubi, bo obešena. Medtem ko se dekle igra s kroglo, jo po nesreči izgubi. Pod vešali ji sorodniki nočejo pomagati, njen ljubimec pa po grozljivih pustolovščinah v hiši slabega znamenja, kamor se je krogla odkotalila, najde kroglo. Zdi se, da je bilo besedilo pesmi The Prickly Bush (včasih natisnjeno tudi kot The Maid Freed from the Gallows) peto kot spremljava ob pripovedovanju zgodbe. V Zvezni državi Missouri je pesem del zgodbe o črnskem dekletu s čudežno zlato kroglo, ki jo bo spremenila v belko. Iz podobne zgodbe je priznani črnski pevec Huddie Leadbetter (Leadbelly) napravil svojo različico, ki je postala splošno znana potem, ko jo je objavil na plošči. Podrobna študija te stare balade lahko odkrije številne tudi zelo stare plasti ljudskega izročila, kjer ponekod obtoženo dekle spremeni spol in postane moški, ki ga reši njegovo dekle.

Prav tako zanimiva je oblika balade, za katero nekateri verjamejo, da se je razvila iz vrste plesa, kjer več ljudi pleše v krogu. Eden izmed njih najprej zapoje eno ali več vrstic in drugi ga dopolnijo z refrenom. Nekateri gredo še dlje in menijo, da so si potem plesalci sproti izmišljevali in dodajali prizore (izmenično z refrenom), dokler niso pripeljali zgodbe do sklepa. Danes redke balade kažejo znake takšnega skupinskega nastanka. The Prickly Bush, za katero je značilna izredno enostavna zgradba, pa bi prav lahko imela takšen izvor, saj je ena redkih balad s tako čisto dramatično zgradbo. Po drugi strani pa je durova melodija, kot jo najdemo pri Lucy Broadwood iz Buckinghamshira, zelo verjetno novejšega nastanka.

THE BEGGAR MAN

Ewan MacColl

Živahna, morda celo nekoliko prostaška balada z naslovom The Jolly Beggar, je bila zelo dobro poznana v 17. in 18. stoletju. Izvira s Škotskega, čeprav je bila razširjena in natisnjena tudi v Angliji (v letih med 1670-75). Tiskano na velikem formatu so prodajali sejmarji, pa tudi prodajalci, ki so hodili od vrat do vrat. Leta 1724 jo je škotski pesnik Alan Ramsey prepesnil in objavil v uspešni zbirki Tea-Table Miscellany pod naslovom The Gaberlunyie Man ('gaberlunyie' ali 'gaberlunzie' pomeni berač) in v tej prenovljeni obliki o predrznem beraču, ki pobegne s kmetovo hčerjo in jo čez leta pripelje nazaj kot radoživo gospo, postane pesem izredno priljubljena na škotskem podeželju. Zaradi dolgoletnega prehajanja od ust do ust se je v pesmi izgubil Ramseyjev avtorski pečat in je tako ponovno dobila ljudski izvor. Kljub temu pa Ramseyjevo piljenje pesmi ni bilo zaman; The Gaberlunzie Man (ali The Beggar man, kakršen naslov ima na zbirki) je precej drugačna od starejše balade The Jolly Beggar. Nekateri kljub pomanjkanju jasnih dokazov verjamejo, da obe baladi izvirata iz pesmi, ki jo je napisal sam James V. s Škotske, ki naj bi potoval po deželi, preoblečen v berača, t. i. vodnik iz Ballangeicha. Balada ima več melodij. Tista, ki jo je izbral Ewan MacColl (pentatonična brez tretjega in sedmega tona), je zelo podobna tistim za besedilo Gaberlunzijeve balade, ki jih najdemo v okolici Aberdeena in ki jih je zbral Gavin Greig v zgodnjem 20. stoletju. Ameriška različica iz New Brunswicka ima praktično enako melodijo.

Jane Weber

(Povzeto po zapiskih A. L. Llloyda v prevodu Petre Hrovat.)