In memoriam

Elvin Ray Jones

(9. 9. 1927– 18. 5. 2004 )

Elvina Jonesa bo jazzovska enciklopedistika pomnila predvsem po dveh, na videz suhoparnih, pa vendarle prelomnih rečeh: 1) med letoma 1960 in 1966 je bil bobnar v “klasičnem” kvartetu in drugih zasedbah Johna Coltrana; 2) “zapolnil je prostor” med “naprednim” hard bopom in avantgardo.

In kolikor je “zapolnjevanje prostora” v jazzu precejkrat bodisi preozka in zgrešena ali pa sposojena in žaljiva sintagma – prej gre namreč za “upoštevanje vedno znova ene in iste, stare zgodbe z drugimi sredstvi in načini” – toliko je prav Jonesova pojava v legendarni Coltranovi zasedbi tista, ki živo pričuje, da je možno oboje: prehajati in ustrezati. Kadar koli je namreč Jones v tistem času vodil kake druge zasedbe, ga je že poneslo v udobne, znane vode hard bopa. In kadar je bil član “kolektivnega osebja” pri Coltranu, tedaj je bil nepogrešljiva, inovativna, “revolucionarna” opornica. Do usodnega trenutka, ko je John Coltrane v zasedbo povabil drugega bobnarja. Ni bilo prostora za dva – mladi Rashied Ali je bil za Jonesa prehud zalogaj, pa je šel marca 1966 ven, na svoje, najprej na evropsko turnejo z orkestrom Duka Ellingtona …

Elvin Ray Jones je bil najmlajši med desetimi otroki, ki so se rodili “največji dami na svetu” (tako je sam opisoval svojo mater, kadar je govoril o vrednotah samozavesti, kakršne mu je vlivala že zamlada) in očetu – ta je bil po rodu iz Vicksburga v državi Misisipi. Številčno družino je preživljal kot skladiščni inšpektor pri General Motors, za navrh pa je bil še dekan baptistične cerkve in basist na koru. Godbe je bilo doma dovolj. Treba je seveda reči, da sta tako znameniti pianist Hank kakor verzirani trobentar in aranžer, prezgodaj umrli Thad Jones, oba Elvinova starejša brata. Elvin Jones se je za bobnarski poklic odločil pri trinajstih in že kot najstnik vadil osem, tudi deset ur na dan. Palčke je imel zmerom s seboj v žepu in metriko in ritmiko in tehniko prakticiral po vseh mogočih dostopnih površinah. Železno disciplino si je ohranjal do konca – Jones je med glasbeniki namreč slovel kot “tisti, ki hodi po nastopih zgodaj spat, ne kroka in se ne zabava z drugimi”. Nanj so v zgodnjih letih, tako je pravil, “najbolj vplivali Kenny Clarke, Max Roach in Philly Joe Jones”. Leta 1946 se je prijavil v vojsko in tam pri posebnih enotah tri leta služil kot lučni tehnik in rekviziter za odrsko postavitev z imenom Operation Happiness. Med družabljenjem po delu je kajpada tudi igral na bobne. Ko so ga leta 1949 odpustili, se je hitro vrnil na detroitsko, tedaj zelo živo prizorišče raznih godb.

Njegova prva služba je bila v klubu na detroitski Grand River Street, in vse je šlo v najlepšem redu, dokler je ni vodja benda nekoč za božič popihal z denarjem za vse “svoje” glasbenike. Elvin je razočaran začel zahajati v Bluebird Inn, kjer so ga vneto vabili igrat, sam pa je “velikokrat odklonil”, češ da bi bilo “pretirano samovšečno igrati z glasbeniki, med katerimi je bilo nekaj največjih, kar sem jih poznal”. Najel ga je saksofonist Billy Mitchell, in v naslednjih treh letih je igral z marsikom, ki je obiskal Detroit – Charlie Parker, Sonny Stitt, Wardell Grey … Šest mesecev je sempatja nastopal tudi z Milesom Davisom. Tako tudi pozneje, v NYC: dokumentirane so, vzemimo, Jonesove perkusije na Milesovem “bigbendovskem”, liričnem albumu Sketches of Spain (Columbia, 1960). Elvin Jones si je na detroitskem terenu obrusil zobe še z naslednjimi glasbeniki: Sonny Stitt, Tommy Flanagan, Pepper Adams, Barry Harris, Kenny Burrell, Milt Jackson, Lou Hayes, Yusef Lateef …

Leta 1955 se je Elvin Jones preselil v New York, baje zato, da bi “delal avdicijo za nov bend Bennyja Goodmana”. Namesto tega se je naselil v bližini Charlesa Mingusa (Cf. posnetek v bobnarski trojki z Williejem Jonesom in Danniejem Richmondom na izbornem Mingusovem albumu Pithecanthropus Erectus, Atlantic, 1956) in v naslednjih letih razvijal svoj slog pri Budu Powellu (v triu), občasno spet pri Milesu, v kvintetu Pepperja Adamsa z Donaldom Byrdom, pri Artu Farmerju, Teddyju Charlesu, Tyreeju Glennu, Harryju “Sweets” Edisonu in J. J. Johnsonu. Jones je precej nastopal tudi s Sonnyjem Rollinsom – posnetke nahajamo na izjemnih živih albumih A Night at the Village Vanguard I + II + III (Blue Note, 1957).

Leta 1960 je John Coltrane zapustil Milesa. S svojo novo skupino je bil ravno na turneji v San Franciscu, ko si je zaželel novega bobnarja. Sam se je odpravil v NYC iskat Elvina Jonesa. Eni izmed najslavnejših jazzovskih alians se je Jones pridružil – kdo bi si bil mislil! – v koloradskem Denverju. Kvartet v zasedbi John Coltrane (saksofoni), McCoy Tyner (klavir), Jimmy Garrison (kontrabas) in Elvin Jones (bobni) je bodisi sam bodisi v večjih zasedbah posnel 43 albumov, med katerimi so tudi nepogrešljivi biseri My Favorite Things (Atlantic, 1960), Africa/Brass (Impulse!, 1961), Live at the Village Vanguard (Impulse!, 1962), John Coltrane and Johnny Hartman (Impulse!, 1963), Live at Birdland (Impulse!, 1963), Live at the Half Note (Delta, 1963), A Love Supreme (Impulse!, 1965) Ascension (Impulse!, 1965) in Meditations (GRP, 1965). Elvin Jones je svojih sedem let s Coltranom komentiral takole: “Kadar koli smo igrali skupaj, in tak občutek sem imel takoj od začetka do samega konca, je bilo med nami nekaj čistega. Najbolj navdušujoč je bil občutek neomajnega kolektivnega učenja. Če obstaja kaj takšnega kakor perfektna harmonija v medčloveških razmerjih, potem ji je bil ta bend blizu, kot je to le mogoče.”

Tik po odhodu iz Coltranovega benda se je Elvin Jones poročil s Keiko. Srečala sta se v Nagasakiju, in dekle je kmalu postalo njegova partnerka v vseh pomenih – inspiracija, osebna in poslovna menedžerka. Poleg tega se je ukvarjala tudi s kompozicijo in aranžmaji; Elvin je izvajal in snemal precej njenih del, mdr. “Mr. Jones”, “Shinjitsu” in “Zange”. Konec šestdesetih je uspešno vodil že številne bende, večidel trojke, katerih skupna značilnost je bila, da v njih ni bilo klavirja. Zelo rad je igral z Joem Farrellom in pozneje Sonnyjem Fortunom (tenorski saks, flavta), med basisti pa je imel najraje Jimmyja Garrisona, Billa Wooda, Charlieja Hadena, Wilburja Littla, Richarda Davisa, Cecila McBeeja, Georgea Mraza in Gena Perla. Osnoval je tudi skupino, ki je v devetdesetih letih postala znana kot Elvin Jones' Jazz Machine. Vanjo je redno in zgledno vključeval mlade moči in do zadnjega zdrževal neverjetno godbeno kondicijo, tako da na številnih posnetkih zveni “najmlajše”, pa čeprav je bil že več ko dvakrat starejši od drugih muzičistov. Znan je bil tudi po tem, da je prirejal številne koncerte po šolah, univerzah in zaporih. Rad je tudi poučeval, predvsem zgodovino glasbe in tolkalno tehniko. Dolga leta je bil po turnejah tudi do 9 ali 10 mesecev na leto. Grenak kuriozum pravi, da ga je leta 1973, ko je bil na šesttedenski turneji po 14 državah Srednje in Južne Amerike, CIA zvito angažirala v Čilu, tako da je bil prvi Američan, ki je nastopil na prvih množičnih prireditvah po padcu socialista Salvadora Allendeja. Kisel kuriozum pa omenja, da je Elvin Jones leta 1971 nastopil v Holivudu, in sicer je igral vlogo Joba Caina v precej povprečnem vesternu Zachariah, ki ga je za Paramount posnel (televizijski) režiser George Englund.

V svetu jazza je dolgo krožila anekdota, da Elvin Jones ne bo umrl nikdar, češ “tako silen, dober, velik, pošten in močan je” … Res je igral do zadnjega. Včasih tudi s kisikovo bombo poleg baterije. Dokler ga ni 18. maja podrl srčni napad.

Miha Zadnikar