Letnik: 2004 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
Historična Afrika
Mzwakhe Mbuli je spet živ!
Seveda bi se morali nanj spomniti že prej; spomniti na še eno legendo afriške popularne godbe, na še eno pomembno javno osebnost Črne celine med tistimi, ki so vstopile v najožji krog najbolj izpostavljenih nosilcev angažiranih idej in do domače sredine neizprosno kritičnih stališč. K odločitvi, da vsaj na kratko obudimo vedenje o njegovem dosedanjem življenju in ustvarjalnem delu, sta nas nagovorila dva relativno hkratna dogodka: gostovanje Thomasa Mapfume na letošnji Drugi godbi in Mbulijeva nedavna vrnitev na glasbeno prizorišče.
Govorili bomo torej o Mzwakheju Mbuliju, južnoafriškem igralcu, pesniku, pevcu, glasbeniku in političnem aktivistu. Sorodnost njegovega početja s tistim, po katerem že desetletja prepoznavamo Thomasa Mapfumo, je neizpodbitna; vzporednici njunih življenjskih poti se skorajda povsem prekrivata. A med njima je tudi ena ne tako nepomembna razlika: če se je Mapfumi po sporu z novimi oblastmi v neodvisnem Zimbabveju uspelo izogniti njihovi neposredni represiji tako, da se je umaknil v prostovoljni eksil, je Mbuli zadnjih nekaj let preživel v zaporu svojih nekdanjih soborcev.
Mzwakhe Mbuli se je rodil leta 1958 v Sophiatownu, v enem takrat politično in kulturno najbolj prodornih in dejavnih črnskih urbanih predelov v Južni Afriki. Tako se je že v zgodnji mladosti srečeval s kulturo prvotnih prebivalcev tega dela Afrike. Že zelo zgodaj ga je pritegnilo gledališče. Prav zaradi intenzivnega samobitnega socialnega, političnega in kulturnega življenja v Sophiatownu so južnoafriške oblasti enkrat v 70. letih prejšnjega stoletja ta “distrikt” z buldožerji zravnale z zemljo, tamkajšnje prebivalce pa prisilile, da so se razselili v druge urbane predele, predvidene za črnce. Mbulijeva družina je šla v Soweto, ki je že bil in je potem še toliko bolj postal središče upornega življenja in delovanja številnih ozaveščenih predstavnikov boja proti apartheidu. Po prihodu v Soweto je Mzwakhe Mbuli najprej nadaljeval sodelovanje z različnimi gledališkimi skupinami, ob tem je pričel pisati tudi poezijo. Leta 1981 se je motiviran s posebnimi okoliščinami odločil, da dve pesmi prvič prebere v javnosti. Prebral jih je namreč pred množico žalovalcev na pogrebu nekega borca proti apartheidu. Doživel je navdušen sprejem – in to je dokončno določilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot. Resno se je pričel ukvarjati s poezijo in zelo hitro se ga je prijel sloves angažiranega ljudskega pesnika. Takrat so tam namreč veliko govorili o zatiranju, krivicah, politiki rasne segregacije in podobnem, a malokdo je o tem tudi pel. Da je treba narediti ta korak, se je Mbuli zelo kmalu zavedel. Povezal se je z “underground” založbo Shifty in zanjo leta 1987 posnel prvo ploščo Change is Pain (nekaj let pozneje izdano tudi v Evropi).
Južnoafriške oblasti so predvajanje in širjenje plošče Change is Pain najprej prepovedale, Mzwakhe Mbuli pa se je moral pred njimi celo skriti. Vseeno so ga našli in ga prisilno preselili iz Soweta na za to predvideno področje ter osamili za šest mesecev. Vendar pa se je ravno tedaj pod različnimi pritiski tudi v domovini apartheida pričelo marsikaj spreminjati in ne nazadnje se je pričel odpirati tudi prostor svobode govora in javnega nastopanja. Ko se je Mbuli vrnil iz “konfinacije”, je izkoristil novo politično klimo in pričel intenzivno nastopati. Kmalu nato je posnel tudi svojo drugo ploščo Unbroken Spirit. Leta 1990 je ustanovil lastno glasbeno skupino The Equals. Takrat so njegove plošče pričele izhajati tudi v Evropi, najprej pri založbah Sterns in Piranha Music. In tako smo ga spoznali tudi v teh krajih.
Leta 1994 je nastopil na inavguraciji Nelsona Mandele za predsednika Južnoafriške republike. To je bil tudi simbolni akt pokončanja apartheida in začetka nove dobe, ko so oblast v državi prevzeli dotedanji soborci Mzwakheja Mbulija. A zelo kmalu po tem so se pričele tudi njegove težave z njimi. Njegov uporni pravičniški duh se ni mogel sprijazniti s tem, da so se nekateri novi oblastniki kaj hitro navzeli navad prejšnjih in se pričeli obnašati podobno nekdanjim korumpiranim zatiralcem – in to do lastnih ljudi, do sonarodnjakov, celo do soborcev. Na to je pričel opozarjati tudi v pesmih in na nastopih. Po različnih zapletih so ga obtožili in na koncu tudi obsodili sodelovanja pri bančnem ropu. Na sojenju in tudi pozneje ter vse do danes je te obtožbe kategorično zanikal; trdil je, da so mu dokaze podtaknili ter da je bil ves sodni proces samo konstrukt, s katerim so ga poskusili diskreditirati in onemogočiti njegovo javno, do oblasti kritično nastopanje. Obsojen je bil na deset let zapora, odsedel pa je točno 2222 dni. 28. novembra lani so ga po več kot 6 letih ječe pogojno izpustili. Od takrat se spet spopada s tamkajšnjimi oblastmi. Ker je pogojno na svobodi, mu zelo omejujejo gibanje in s tem tudi nastopanje, predvsem pa dostop do medijev, kar opravičujejo s tem, da jih je že večkrat poskušal zlorabiti za širjenje neresnic in političnih klevet. Do njegovega zadnjega velikega javnega soočenja s tistimi, ki ga poskušajo onemogočiti, je prišlo letos maja, ko so mu onemogočili, da bi se udeležil pogreba ene najvidnejših južnoafriških pevk, Brende Fassie (ki je, mimogrede, preminula v začetku maja, domnevno zaradi zaužitja kokaina, ki mu je bil primešan strup za podgane!), in da bi nastopil na velikem koncertu v njeno slovo, na katerem so igrali vsi najvidnejši južnoafriški izvajalci.
A ne glede na povedano je Mzwakhe Mbuli še kako živ; spet je na glasbenem in političnem prizorišču, spet ustvarja in nastopa. Zato bo zagotovo v kratkem dosegljiv kakšen njegov svež posnetek, da bomo lahko predstavili tudi njegov novi album. Zadnje, kar lahko zdaj poslušamo, loči od nastanka več kot šest let njegove ječe.
Zoran Pistotnik