Mlada slovenska folk scena

Od Mladega do Babjega leta in še čez

Če sem v prejšnjih pisarijah ob izidu ploščkov domačih izvajalcev, ki se tako ali drugače spogledujejo z elementi ljudskega, zatrjevala, da do pravega slovenskega folk revivala ni več daleč, imam sedaj vsaj štiri razloge več, da zgodbo nadaljujem. Ti razlogi se imenujejo Kapot, Babje leto, N'taka in Mlado leto, v glavnih vlogah pa nastopajo Rudi, Katalena, Terrafolk ter Brina. In folk revival se lahko začne.

Beseda o besedi

Najprej nekaj o samih dilemah o folk revivalu, o katerem se sicer veliko in vse več piše, pa malo pove.

Domača medijsko pišoča srenja namreč iz strokovnega besednjaka brez vsakršnih pridržkov veselo povzema akademsko skovanko preporod ljudske glasbe kot (največkrat) edino sprejemljivo in verodostojno slovenjenje anglosaškega termina folk revival, s katerim nereflektirano opleta po prostorju javnega in neti število nesporazumov. Kdo je torej folk revival in kdo ni, to je zdaj vprašanje. Lahko Rudija, Kataleno, Brino in Terrafolk stlačimo v preporoditeljski žakelj? Ali nam morda ne uhajajo iz pazljivo začrtanih enciklopedičnih okvirjev?

Naj bo jasno že takoj na začetku: folk revival ni zgolj estetsko retuširanje zbledele zvočne slike nekega časa, ki je obstajal v točno določenem trenutku na točno določenem mestu za točno določene ljudi, danes merljivo v kilometrih posnetega traku, nakopičenega v hramih slovenske nacionalne glasbene in pesemske dediščine (beri: arhivi Radia Slovenija in Inštituta za glasbeno narodopisje). Niti ni povsem in zgolj ideološka motritev obujanja spominske matrice skrbno odbrane narodove preteklosti, preslikane v odtenkih, ki jih zahtevajo drugačen čas, drugačen prostor, drugačna struktura ljudi. Folk revival je danes doma in v širnem svetu več kot le estetsko-ideološka bergla za utrjevanje narodove drugačnosti, posebnosti, pristnosti, avtentičnosti. Je globalno gonilo glasbenega eksotizma, ki ponavadi poslušalcem in gledalcem ni nič bolj in nič manj nenavaden kot posredovalcem. Preden ga javnost povzdigne na prestolček “našega” in “lepega” in “ekskluzivnega”, se rodi kot (larpurl)artizem umetnika, ki ga v želji po biti drugačen in samosvoj v nepreglednem kozmosu glasbenih idej fascinira terra incognita in v tej fascinaciji prepozna simbolno vrednost kulturnega kapitala, ki ga s tržnimi vzvodi spreminja sebi v prid. Pri tem zadosti nacionalnemu hlepenju po produkciji širše sprejemljive domače drugačnosti ter umetniški samopotrditivi in tako ubije dve muhi na en mah. Folk muzika je v zadnjih 50. letih dokazala, da je trend razmeroma dolgega trajanja, kjer se pod masko navideznega odpora do predvidljivega pop mainstreama skriva simbioza lokalnih, regionalnih, nacionalnih in transnacionalnih političnih, ideoloških, estetskih apetitov z željami in potrebami popularnoglasbenega trga. Folk revival že dolgo ni več marginalna glasbena praksa, če je sploh kdaj bila. Ali, bolje rečeno, marginalna je toliko, kolikor hoče biti sama. Delati “folk za folk” je torej prej prednost kot slabost, tega se presneto dobro zavedajo tudi protagonisti.

Sodobni slovenski folkiji se zato praviloma do vsesplošne medijske pozornosti in elitnih odrov Križank, Cankarja, Lenta ipd. prikopljejo lažje kot njihovi sotrpini, ki v kotel popularne muzike dodajajo drugače dišeče glasbene začimbe. Za slavo in denar se jim ni treba leto za letom udinjati po vaških in mestnih špelunkah, njihovo prodajno ceno zvišujejo dobre povezave s patroni v državnih in regionalnih institucijah z močnim kulturnim, političnim, družbenim ter medijskim vplivom.

Za vzpostavitev novodobnega ljudskega umetniškega diskurza smo potrebovali še kaj več kot le peščico zanesenjakov, ki z združenimi močmi neuko ljudstvo opominjajo na narodove korenine. Ponovno aktualizacijo odtujenega gradiva namreč spremlja celota cepljenih idej in umetniških manipulacij, ki vsaj za nekatere nosi simbolni pomen. Zakaj drugače bi glasbeni pisci v teh dneh, ko se po slovenskem časopisju valjajo številne recenzije v uvodu omenjenih albumov, ponovno tehtali težo tradicije in svežino inovativnosti, merili bližine in razdalje z drugimi glasbenimi idiomi, kar je (čeprav to tako ali drugače počnemo malone vsi – vključno s pišočo) pravzaprav čisto nepotrebno, celo zgrešeno. Bližnja srečanja z glasbenimi in pesemskimi tradicijami so namreč tista voda, ki poganja promocijski mlin establišmenta mlade garde slovenske folk scene, njihovo početje pa nedvomno že “a priori” sodi v širši predalček popularne glasbe. Lahko bi si sicer izbrali čiste(jše) žanre, kot so na primer rock, rap, pop, blues, ampak kaj, ko gredo najbolje v promet ravno fuzijske čirečare – godbe, rojene na prepihu vseh mogočih drugih godb, ki pa postanejo prvotne, pristne in avtentične takrat, ko jih kot takšne prepoznajo odjemalci. In verjetno je tako tudi najbolj prav, saj se praviloma noben glasbeni sistem ne rojeva v izolaciji. Ljudski še najmanj.

Obdelovanje vse večje produkcije sodobnih folk godb postaja čedalje težja naloga, pri kateri smo podobni modnim kritikom – bistvo interpretacije zamenjujemo za opisovanje odtenkov v mod(er)nem preoblačenju starinskega, po katerem jih ločujemo od drugih godb. Morda pa sta obleka in telo duša v teh primerih zamenljivi kategoriji?

Pa poglejmo, kako tkejo srajčice junaki in junakinje naše zgodbe.

Prvi zgled: Rudi – Kapot (Založba kaset in plošč RTV Slovenija, 2003)

Konec prejšnjega leta je brez večje pozornosti širše glasbene javnosti izšel prvenec mladega primorskega šarmerja Rudija Bučarja, to je še en dokaz več, da izolske luči težko sežejo do medijskih žarometov bele Ljubljane. V senci tako ostajajo mnogi spodobni ploščki malo znanih izvajalcev s primorskega konca. Med takšne gotovo sodi Rudijev Kapot, v katerem se redke avtorske, večinoma pa “stare in avtohtone pesmi /.../, ki so sestavni del naše kulturne dediščine” (kot se podučimo iz spremne besede), lahkotno prepletajo z bluesovsko rockovskim glasbenim odlitkom. Bučarjev glasbeni eklekticizem se kaže v domišljeni uporabi raznolikih glasbenih obrazcev, s katerimi opremlja “talijanske kancone”, pri čemer so mu pomagali pokojni tata istrske revivalovske scene Luciano Kleva in njegovi “vrujčki”, z druge strani pa plošči rockerski žmaht dodajajo odlični bluesovski pasusi, električna kitara in Simičeva kantrijaško obarvana violinica. Sproščena instrumentalna struktura spominja na zgodnjo Istranove, le da avtor še bolj radikalno rahlja tradicionalno glasbeno tkivo, tako da včasih ne moremo biti povsem prepričani, ali je plošča namenjena sanremovski publiki, Primorcem – ali Rudi vseeno kaj misli tudi na tiste s prisojne strani Alp. Izbor ljudskih popevčic je hudomušno lokalpatriotski, pa čeprav bodo Neistrani italijanski repertoar in jezikovno kameleonstvo, ki je prebivalcem Istrskega polotoka tako rekoč v krvi, morda razumeli drugače. Opevanje mediteranske kulinarike, ljubezen do dobre kapljice, morja in lepih žensk – izvira veselja in radosti vsakega pravega istrskega korenjaka – sta intimno izpričana v izseljenski Isolano, tako drugačni od vseh drugih opisov travmatičnih izkušenj nove domovine, ki smo jih vajeni iz ljudskih pesmaric: “Io soi un'isolano / livin in chicago / in via purple seventeen / eattin macaroni / fuckin' every mornin'/ in via purple seventeen ...” Če dodamo še kitarski slide in armstrongovski hrapavi vokal, nam je bržkone lahko jasno, da je Rudijev “ljudski bluz” dobrodošla popestritev in hkrati odmik od predvidljivih teženj po posodabljanju pesemske dediščine njegovih ljubljanskih kolegov. Po Juriju Franku gotovo najbolj žlahten moški glas na domači folk sceni, ki ga boste severno od Izole iskali zaman.

Drugi zgled: Katalena – Babje leto (Dallas Records, 2004)

Od izida prve in druge plošče je minilo komaj dobro leto dni, ki pa se je za sinove in hčere matere Katalene raztegnilo v še ne končan “summer of love”, indijansko poletje, v katerem medijska vročica noče in noče pojenjati. Katalena je tačas postala nacionalni fenomen, edina (z)godba, s pomočjo katere je slovenska mladež dokončno uvidela, da je slovenska ljudska muzika lahko “zlo kul”. Da ima lahko prav tak, če ne še boljši “drive” in “groove” kot njim bolj znan in domače zveneč tujerodni melos.

Po drugi strani pa Babje leto ni preseglo pričakovanj, ki jih je obetal prvorojenec, s tem ni seveda nič narobe. Distinktivno težak “steeleyespanovsko” folkrockovski zvok, kjer ritmična sekcija diametralno s pihalnimi in klaviaturski vložki zapolnjuje prazne prostore okoli vratolomnega rockersko seksapilnega vokala Vesne Zornik, se je namreč usidral v vseslovensko zavest. Postal je zaščitni znak Katalene.

Babje leto je torej po zvočni in slikovni podobi albuma ter po izbiri virov, ki povečini zajemajo s plošč z dokumentarnimi etnomuzikološkimi posnetki ter zgodnjega tria ljudskih preporodnikov Omerzel-Terlep-Herman, logičen podaljšek helijevega kometa, imenovanega (Z)godbe. Poleg tega je kaveljc tudi v tem, da ima samo friziranje, poliranje in razgrajevanje ljudske glasbe zaradi specifičnih melodičnih obrazcev omejitve, ki se lahko kaj kmalu sprevržejo v predvidljivo prirejanje predvidljivega materiala. Vsekakor si katalenska inovativnost v obdelavi gradiva še vedno zasluži našo pozornost, tudi in sploh ko gre za že ničkolikokrat predelane tradicionalne klasike, kot sta Pobelelo polje in Prvi rej. Z izrazito poudarjenim “rifanjem” kitarskih in mandolinskih partov, z basovskimi in tolkalskimi ritmičnimi linijami ter s solističnimi improvizacijami oba Boštjana, Robi, Polona in Tibor odkrivajo “groove”, za katerega smo bili v stoičnih aranžmajih vseh dosedanjih folk skupin vedno prikrajšani.

Prav tako pa tistim, ki plošče še niste slišali, z veseljem najavljam, da so pri Kataleni in tudi pri Brini fantje in dekleta začeli sramežljivo eksperimentirati z večglasjem, tako značilnim za slovenski in balkansko-sredozemski pesemski bazen. Ja, ja in še enkrat ja! Ker ste tako vedno korak pred zahodnoevropskimi “folketnokeltskimi” trendi, če drugega ne. V eksotiki se namreč vedno skriva premoč tistega, ki pozna tisto, kar drugim ušesom ostaja skrito.

Tretji zgled: Brina – Mlado leto (Drugod, 2004)

Navkljub pobožni želji po cvetenju tisočerih cvetov nad jasnim slovenskim folk revival nebom visi oblak homogenizacije idej in virov ter nepretočnost vpletenih akterjev, ki ni sicer nič bolj opazen kot drugje po svetu, je pa – tako drugod kot doma – po svoje posledica dveh faktorjev. Umetnikov in umetnic, ki bi jih glasbena tradicija privlačila iz čiste glasbene radovednosti ali nemira kreativne žilice, je kljub vse večjemu povpraševanju še vedno razmeroma malo. Že zato, ker zadeva zahteva tudi nekaj študijske vneme in še več truda za izvirnost priredb. Tako je na videz precej širok krog skupin ter ljubiteljev in ljubiteljic klenega domačega zvoka čedalje bolj podoben razširjeni družini, v kateri si delitev dela izmenjujejo eni in isti ljudje (beri solisti instrumentalisti), to posledično pripelje do tega, da se njihovi obrazci začnejo podvajati na različnih ploščah z različno konceptualno shemo. Da ne bo pomote – seveda nimam nič proti kolobarjenju znanja, vizij in idej in nikakor ne nasprotujem načelu egalitarnosti, kjer delujemo vsi za enega in eden za vse, vendar pa se bojim, da tudi ta mlada etno ali folk družina hote ali nehote postaja vse bolj zaprt ter ekskluziven krog skupinice izbranih. Člane instrumentaliste si tako med seboj posojajo praktično vse omenjene skupine, kot so Terrafolk, Katalena, Brina, tudi Caminoigra, Fake Orkestra, Štefbet Rifi in še bi lahko naštevala.

Seveda omenjeni zaradi tehnično omejenih možnosti glasbil ter znanja, ki v svoji človeškosti ne morejo biti ne popolni ne kontradiktorni samim sebi, ne morejo kar tako izskočiti iz svoje kože in se preleviti v nekoga drugega. Tega od njih pravzaprav nihče ne pričakuje – že zato, ker je jasno, da strategija normalnega preživetja glasbenika zahteva vsestransko angažiranost. Vsekakor pa naj se vrata nikoli pred nikomer ne zapirajo!

Te vrstice zato razumite tudi kot poziv tistim, ki čakate, da Godot potrka na vaša vrata. Berite pa jih tudi tisti kolegi, ki po drugih medijskih kanalih moralizirate o brezdelju t. i. simfonikov, ki se v pomanjkanju boljših ponudb brezjajčno udinjajo kot hlapci v etno bendih.

Naj tole obširno predigro vendarle pripeljem k srečnemu koncu – raznolikost dimenzij ljudskega, v katerih mladi izvajalci in izvajalke ubirajo samosvoje stezice drugačenja drugačnega, je v vseh pogledih silno dobrodošla reč. Bolj ko so poti razvejane, živahnejša ko je dinamika pretoka ljudi, idej in snovi, bolje cvetijo rože mnogovrstne ustvarjalnosti. V preteklih letih sta se tako razcveteli dve rožici – mladi divi, ki vsaka po svoje krmarita po vodah baladnega izročila. Medtem ko bi Vesnin trši, bolj zemeljski, telesni pristop lahko označili kot vožnjo z motornim čolnom, Brininemu nežnejšemu, rafiniranemu, eteričnemu slogu bolj pristoji kakšna barka na vesla.

Če sem si v oddaljenem pogledu na Babje leto Katalene privoščila analogijo z britansko folk skupino Steeleye Span, potem za skupino Brina lahko enako trdim, da sledi “pentanglovskemu” načinu skladanja, ki je v prvi vrsti akustičen, zračno jazzovski, s poudarjeno tolkalsko tendenco in morda po svoje bližji originalu, v sami izvedbi pa podobno mehkejši in na posluh bolj minimalističen. Tako vas verjetno ne čudi, da so ploščo sooblikovali prav talenti vsestranske violinistke Jelene Ždrale, legendarnega kontrabasista Nina De Gleria (oba Štefbet Rifi in Fake Orkestra), obetavnega kitarista Luka Ropreta (z njim je Brina sodelovala že pri Šišenski bajki), “malega brata” Bratka Bibiča, harmonikarja Draga Ivanuše, tolkalskega vrača Blaža Celarca in kopice gostujočih glasbenikov (med drugim tudi Igorja Leonardija, Boštjana Gombača, Marijana Dovića in drugih). Večina komadov se začne z Brinino invokacijo, ki se ji pridruži instrumentalna spremljava, nato pa se razprši na individualistično muziciranje, v katerem je za glasovne improvizacije še vedno dovolj manevrskega prostora. Pravzaprav je sama glasbena matrica precej podobna tisti, ki smo jo v režiji Stringsov slišali že na plošči Graščakinja, le da je namesto tega, da bi bila komorno ali akademsko zapeta, raje igrivo eksperimentalna. Kvaliteta slednjega odmeva v pesmih, kot so na primer Citre, Sijaj, sijaj sončece, (Župančičev) Zeleni Jurij, Banerina, Božajte me. Brina je tudi edina, ki težko razumljiva starinska narečna besedila uspešno prilagaja sebi in nam bližjim geografskim in časovnim okvirom, čeprav sladkobni profanizirani švedski hvalospev I Himmelen (Nad zvezdami) pade iz konceptualnih okvirjev, po katerih je grajeno Mlado leto.

Posebne omembe vredna je tudi skrbno oblikovana estetska podoba zgoščenke, ki je album v pravem pomenu besede – bogato opremljen z rustikalnimi fotografijami benda in same pevke v pričakovanju Mladega leta. Tako kot prebujajoče se leto, tudi za vsako pesem na plošči ena rož'ca raste. Simpatično.

Četrti zgled: Terrafolk – N'taka (Music Net, 2004)

Tretja plošča evropskih junakov Terrafolk in poslednja v postavi Cvetrežnik, Černe, Gombač, Sečnik je izšla na Irskem na dan vstopa Slovenije v zvezo lepe lepljenke enega od simulakrov (post)kapitalističnih svetih alians z imenom Evropska unija.

Golo naključje ali premišljena promocijska gesta, ki je pravočasno zajahala najvišji odprti val političnih simpatij? Analogija se ponuja kar sama od sebe.

N'taka = ena taka ali 'nomen est omen', kot bi rekli Latinci. Ena taka kot Evropska unija, kjer za poudarjanjem globalističnih floskul (ki so, mimogrede, dosti starejše od samih teženj po globalnosti) v stilu “različnost nas krepi”, tiči Velika iluzija ali Veliki nič. Lep, a prazen, ki nam – kot pove že samo ime – konec koncev ne more nič povedati. Ne prepriča nas več, ker nima konkretne substance, preverljive materialne podlage. Podobno velja za N'tako. Če drugi ploščki vsebujejo vsaj idejno nit ali so prepoznavni po neklišejski konsistentnosti, je žal studijska plošča Terrafolk predvidljiva zbrkljarija “svega i svašta” – avtorskih utrinkov, klasike, Balkana, popa, ciganskosti, klezmerja in podobnih štosov, ki smo se jih prvič iskreno razveselili, drugič pozdravili, v tretje pa ne vznemirjajo več. V svoji všečnosti vsemu in vsem je njen glasbeni potencial, ki ga fantje nedvomno imajo še veliko na zalogi, razvrednoten in razbit. Deluje kvečjemu kot kak latenten soundtrack filma Babica gre na Balkan, potentni evrovizijsko-simfonični venček šlagerjev ali zvočna kulisa Smogovcev. Še prekmurska Tri sestrice, ki jo sicer suvereno odpojejo Katice, zveni, kot da bi si Dario Marušič aranžma sposodil od Vena Dolenca ali Sedmine. Pri tem mi še vedno ni čisto jasno, zakaj jim instrumentalne priredbe slovenskih ljudskih viž pišejo drugi. Verjetno jih piljenje slovenskih ljudskih vobče ne zanima.

Česar fantom res ne primanjkuje, je množica največkrat iskrivih avtorskih glasbenih krokijev, drobcenih domislic, ki se v sproščenem, neformalnem ozračju in s kolektivnimi prispevki počasi razvijajo v posamezne etape tega, kar kasneje slišite na plošči. Le da so po studijski obdelavi ostri robovi lepše odžagani in polikani, kar ni vedno prednost.

Kakorkoli že, Terrafolk ostajajo ljubljenci občinstva pri nas in na tujem, saj se v globalnem svetu glasbenega šovbiznisa odlično znajdejo. So Evropa v malem – v dobrem in slabem pomenu besede. Za solidno ploščo, ki bo stala včeraj, danes, jutri in za vedno pa je žal potreben vsaj še en radikalen korak. N'takih imamo dovolj že pri drugih. Sicer pa – nova zasedba, nov začetek.

Katarina J.