In memoriam

Ray Charles

(23. 9. 1930 – 10. 6. 2004)

»Glasba – to sem jaz!«

Življenje Raya Charlesa je bila glasba. Besedilo njegove avtobiografije Brother Ray (1978) je zgovorno: “Glasba je bila v meni od samega rojstva – prirojena. To je edina razlaga, ki jo poznam. Glasba je del mene, kot kri, kot vse prisotna moč v meni, s katero sem prišel na glasbeno sceno. Nujnost je, kot hrana ali voda. Glasbe ne morete ločiti od mene. To sem jaz. Lahko jo odstranite zgolj s kirurškim posegom.” Ray Charles je živel in umrl za glasbeno ustvarjanje. Drugega ni imel, pravzaprav ni želel imeti. Glasba je bila njegov edini prijatelj, do samega konca, če parafraziram Jima Morrisona. Z njim jo je del tudi odšlo. Za večno!

Ray Charles ni zgolj “odgovoren” za razvoj soula, kot mu radi pripisujejo. Njegova vplivnost v širšem kulturnem kontekstu namreč neposredno vpliva na začetek dominacije ameriške pop kulturne paradigme, naj si bodi v domeni moderne ali postmoderne. Generacija petdesetih – Chuck Berry, Elvis Presley, Roy Orbison, Little Richard, Ornette Coleman, Jasper Johns, Hubert Selby, Robert Rauschenberg, William Burroughs, Tennessee Williams, Jack Kerouac, Don Siegel – je namreč “zagrešila” številne umetniške (žanrske in nadžanrske) monolite, ki so ameriško kulturo povzdignili na raven prevladujoče globalne kulture in jo zalučali do neslutenih višin. Vloga Raya Charlesa – čeprav sprva niti ne tako razvidna – je bila nesporna. Njegov opus v petdesetih letih (Atlantic) – v času, ko je posnel pesem I Got a Woman, opisano kot “surova kombinacija gospela ter rhythm in bluesa” – je v naplavine južnih delov ZDA zasadil pionirska semena zvoka, ki so ga kasneje poimenovali soul. Katarzična sinteza je povezala duhovno tradicijo afroameriške kulture in determinirala osnovni poligon “črne” glasbe, katere evolucija v naslednjih desetletjih je izstrelila številne zvezde soula (Otis Redding) in R'n'B-ja (James Brown). Nad celoto je bedel njegov glas, božji dar, kot se je rado zapisalo. Enkratna barvitost, razpon in izvrsten občutek za ritem ter melodično fraziranje – začinjeno z močno čustveno komponento – so bili lahko in širše prepoznavni. S prefinjenim občutkom je glasbi vtisnil religiozno strast, ne glede na žanrsko manipulacijo. Vsa ta muzikalnost je izvirala iz njega samega. Tragedija v rani mladosti, ko je oslepel, mu je paradoksalno “pomagala”, da je vse druge čute in spomin razvil do maksimuma. Interna metafizična izkušnja se je s tem povezala v mozaik glasbe, ki jo je Van Morrison opredelil kot “amazing, soulful thing”.

Življenjska zgodba je pravzaprav neverjetna. Rojen v revni družini na ameriškem jugu v času splošne depresije (Georgia), ko je bil rasizem vsakodnevna stalnica; oslepel je pri sedmih (po nekaterih podatkih pri šestih) letih, osirotel pri petnajstih. Z glasbo se je spoprijateljil že v rani mladosti. Kot triletni deček se je prvih instrumentalnih (klavir) skrivnosti učil pri lokalnem lastniku kavarne, osnova, ki je nikoli ni pozabil. Izguba vida je bila razlog, da so ga poslali v šolo za gluhe in slepe. Tu se je naučil brati in pisati note v Braillovi pisavi, hkrati pa se je v njem budil imeniten občutek za skladanje in aranžiranje. Zgodnji vplivi – Chopin, Sibelius, Duke Ellington, Count Baise, številni zvezdniki country and western glasbe – so že nakazali Charlesovo pluralno zvočno kompozicijo. S selitvijo v Seattle se je začela njegova pot strmo vzdigovati, zlasti po letu 1952, ko podpiše pogodbo z založbo Atlantic. V tem času tudi zamenja preigravanje drugih skladb z lastnim repertoarjem, miselni preskok, ki posledično neposredno determinira mitološko senzibilnost petdesetih let. Surovi nadžanrski pristopi, koktejl široke zvočnosti in sofisticirani aranžmaji so zaradi prirojenega instinkta izstrelili kopico hitov: I Got a Woman, The Little Girl of Mine, Drown in My Own Tears, Lonely Avenue. “Občutje cerkvenega okolja, glas z občutkom krivde in duh rokenrola” v pesmi What'd I Say je bila tista kozmopolitska formula najširšega dometa – in s tem obče popularnosti –, s katero sklene zlato obdobje in prestopi k ABC Records.

Obdobje naslednjega desetletja – v katerem doseže tržni maksimum – je med njegovimi privrženci še danes tema polemik. Ray še vedno ostane zvočni eklektik, vendar njegov zvok mutira v povsem druge žanrske vode: postane mehkejši in veliko bolj prilagojen tržni logiki. Leta 1962 glasbeno javnost preseneti s ploščo Modern Sounds in Country and Western Music, Vol 1 in 2, ki jo spremlja hit I Can't Stop Loving You. Do leta 1965, ko ga aretirajo zaradi zasvojenosti s heroinom, so prepoznavne skladbe še: Busted, You Are My Sunshine, Crying Time, Take These Chains From My Heart. Kasneje se njegovi pristopi preusmerijo v pop mainstream, v predal easy listening. Avtentična ustvarjalna identiteta je tako zamegljena in tržno korektna, povsem prilagojena povprečnosti. Številni ljubitelji glasbe dobesedno upajo na njegovo vrnitev h koreninam R'n'B-ja, vendar se to nikoli ne zgodi. Kot Elvis Presley in Aretha Franklin se veliko bolj zanima za popularne pristope, brez neke centralne zvočne linije. Odpravlja se na številne turneje (pred leti tudi v Maribor), posname prepoznavno reklamo za pepsikolo, nastopa v filmu bratov Zucker, kreativno bolj miruje. Mogoče je treba omeniti šeA Song For You(1993), najverjetneje najbolj prepoznavno skladbo v njegovem zadnjem obdobju.

Ray Charles je nedvomno institucija v popularni kulturi. Vzdevka The Genius mu niso nikdar oporekali. Antologiji popularne glasbe je vcepil razmišljanje kot produkt izvrstnega občutka za spajanje stilov in sofisticirane drznosti, hkrati pa je razbil stereotipe o ustvarjalni nezmožnosti, ki naj bi izvirala iz fizične invalidnosti. Barvitost njegovega glasu je še tako povprečni pesmi dala občutek večnosti. Verjel je v svoje sposobnosti in za seboj zapustil obsežen avtorski opus. Živel je za glasbo, pravzaprav je glasba živela v njem. “Glasba je bila pred menoj in glasba bo živela tudi po moji smrti. Sam bi rad glasbi pustil zgolj svoj pečat,” je nekoč dejal. Slednje se mu je gotovo uresničilo.

Gregor Bauman

Viri:

The Penguin Encyclopedia of Popular Music (Second edition)

www.allmusicguide.com

www.raycharles.com

Zelo izbrana diskografija:

Ray Charles (Atlantic, 1957)

Ray Charles at Newport (WEA, 1958)

The Genius of Ray Charles (Atlantic, 1959)

The Genius After Hours (Atlantic, 1961)

Modern Sounds in Country and Western Music, vol 1 and 2 (ABC, 1962)

Country and Western Meets Rhythm and Blues (ABC, 1956)

My Kind of Jazz (Tangerine, 1970)

The Best of Ray Charles – The Atlantic Years (Rhino, 1994)

Genius and Soul (Rhino, 1997; pregledni petorni CD)