Scissor Sisters

Outsiderji vseh dežel, združite se!

Scissor Sisters se še predobro zavedajo, kako ozkogledo ljudje zremo v svet, poln predsodkov in zgrešenih prvih vtisov. Zato so se še sami lotili drznega razbijanja okostenelih predstav ter posneli fantastičen album s pomenljivimi zgodbami in nalezljivimi uspešnicami.

Kroji, ki jih s svojimi škarjami spretno reže kvintet, ki je umetniško zatočišče našel v New Yorku, so prepojeni z močno željo po izpostavljanju nekonformističnih junakov, ki se požvižgajo na poštirkana pravila sivega družbenega povprečja. Scissor Sisters so v nekaj mesecih postali nekakšen dežnik, pod katerim so zavetje pred točami kritik in vsakdanjih žaljivk našli tudi največji posebneži in “izrojenci” sodobne družbe. Že njihovo ime (scissor sisters je slengovski izraz za lezbijke) priča o tem, da se izogibajo dolgočasnim klišejskim besedam in raje posežejo po sočnem jeziku in izjemno duhovitih rimah, ki za preprostostjo skrivaj nizajo prave pesniške pop bisere.

Njihov pogled na svet in glasbeno ustvarjanje se v mnogočem ujema s tistim, ki ga je v sedemdesetih letih med mladež katapultiral v biseksualni imidž odeti David Bowie, po drugi strani pa je zaznati izrazito flirtanje z zgodnjim Eltonom Johnom, Bee Gees, B-52's in z britanskimi gejevskimi ikonami iz zlatih osemdesetih let, kot so Soft Cell z biseksualnim Marcom Almondom in Frankie Goes To Hollywood z as-gay-as-it-gets Hollyjem Johsonom. A naj vas takšne primerjave ne zavedejo preveč. Glasba Scissor Sisters je vse prej kot primerna zgolj za disko telovadbo v gejevskih klubih. Čar Jacka Shearsa (s pravim imenom Jason Sellards), Ane Matronic (po njenih besedah kraljice preobleke v ženskem telesu), Babydaddyja, Paddyja Booma in Dela Marquisa je prav v tem, da ostaja njihova glasba kljub več kot očitni afiniteti do družbenega obrobja in gejevstva trdno usidrana v prevladujoče glasbene tokove in navdušuje zaprisežene rockovske alternativce in tudi subkulturno newyorško plesno sceno. Pravzaprav je zasedba svoje rezilo brusila prav na krilih slednje, zato ni nič čudnega, da so njihovi prvi izdelki najprej preplavili prav newyorško plesno sceno. Prva samostojna plošča Electrobix (A Touch of Class Recordings, 2002) je z verzom You gotta pump your body If you wanna be a hottie več kot očitno merila na gejevsko klubsko publiko, toda Scissor Sisters so z B-stranjo plošče, glam dance priredbo sicer tipične pinkfloydovske kreacije Comfortably Numb, znali vznemiriti tudi heteroseksualno usmerjene ljubitelje sočne glasbe. Comfortably Numb je kvintet uspešno mariniral v nalezljivi disko pop plesni štanci, učvrstil z odličnim gejevskim falzetom Jacka Shearsa in začinil z rahlo prirejenim hudomušnim besedilom, tako da je bil korak od podzemeljske slave do svetovne prepoznavnosti te čudaško kabaretne zasedbe skorajda samoumeven in tudi pričakovan.

Kmalu se je seveda izkazalo, da je še posebej evropsko občinstvo lačno sveže glasbene krvi, ki ustvarjalnost izkorišča za promoviranje družbeno zapostavljene istospolno usmerjene množice in se pri tem spogleduje z univerzalnim plesnim kodeksom. Nič čudnega, da so Scissor Sisters postali novi ljubljenci gejevskih revij in istospolno usmerjenih umetnikov. Svoj pečat so že pustili na novem izdelku dueta Pet Shop Boys, Elton John jih že na veliko vabi v svoja ustvarjalna nedrja, njihov koncert ob deseti obletnici britanske gejevske revije Attitude pa so si med drugim ogledale tudi znane gejevske ikone, kot so George Michael, Will Young, Cilla Black in Lulu. Njihove žive predstave zvenijo popolnoma drugače kot studijski posnetki, saj plesne elemente zamenjajo glasbila, ki se jih Scissor Sisters ne izogibajo. Pravzaprav so po besedah Babydaddyja že od vsega začetka vedeli, da bodo v prvi vrsti popolnoma klasična zasedba z bobni, kitaro in basom, vse druge tehnološke pritikline pa so zgolj presežek, ki jih postavlja v sam vrh današnjih glasbenih ustvarjalcev. Njihovo občinstvo je zato starostno izredno razgibana množica skaterjev, tehno freakov, starodobnih in novodobnih rockerjev ter seveda tudi gejev in lezbijk.

Tudi vizualno so njihovi nastopi nekaj posebnega, saj so zaradi kabaretnega stila, živopisanih oblek in energetskega presežka prava paša za oči. Prav s preoblekami Scissor Sisters rušijo še en stereotip, zaradi katerega jim v začetku njihove kariere gotovo ni bilo postlano z rožicami. Ana Matronic, takoj za pevcem Jackom Shearom druga maskota zasedbe, je v intervjuju za Music OMH povedala tole: “V zadnjih letih je obveljalo mnenje, da glasba nekoga, ki je pozoren tudi na svojo obleko in zna narediti pravi šov, ni tako iskrena kot glasba tistega, ki ima na sebi kavbojke in majico in ki med nastopom gleda v tla. Vsekakor bi radi dokazali nasprotno.” Podobnega razbijanja klišejev so se lotili tudi v videospotih. Comfortably Numb zbuja pozornost predvsem zaradi odlične scenografije, Laura se dogaja kar v frizerskem salonu, Take Your Mama Out pa skozi svoje čudaške pore diha tipično camp parodiranje ameriških južnjaških klišejev.

Najboljše od vsega je seveda sporočilnost njihovih pesmi. Scissor Sisters točno vedo, kaj in komu bodo kaj povedali, pa tudi, kako bodo pridobili pozornost. Njihov istoimenski prvenec (Polydor/Multimedia, 2004) se dobesedno šibi pod težo domiselnih verzov (I left my heart in San Francisco / it's at some motherfucking disco / the people there were dancing on it / and that's including Ms. Matronic, hladnokrvno poje v hitri in plesni Music Is The Victim) in zgodb o čudakih (Filthy/Gorgeous), osamljenih srcih (Mary), voajerjih (Lovers In The Backseat), političnih konservativcih (Tits On The Radio) in seveda gejih, ki ne vedo, kako bi materi povedali za svojo spolno usmerjenost (Take Your Mamma Out). Začinjeni verzi so gotovo posledica Jakove pisateljske izobrazbe (študiral je kreativno pisanje) in širokogrudne umetniške žilice Babydaddyja. Tako Jake kot Babydaddy sta namreč gonilni tandem Scissor Sisters, po uspešnosti in glasbeni izraznosti pa v marsičem spominjata na Neila Tennanta in Chrisa Lowa (Pet Shop Boys), že prej omenjena revija Attitude ju primerja tudi z legendarnim ustvarjalnim parom Morrisey/Marr iz legendarnih The Smiths.

Če se boste vsaj malo poglobili v njihova besedila, boste videli, da se za načinom, s katerim Scissor Sisters nudijo uteho osamljenim in nerazumljenim dušam, skriva ne le utripajoče plesno in pozornosti lačno srce, temveč tudi rahločutna duša, ki se ne boji razkriti razpok v marginaliziranem srcu in bolečino podeliti z drugimi. “Vsak izmed nas je živel kot izobčenec. V osnovi govorimo o outsiderju in govorimo njemu,” je za Music OMH razložila Ana Matronic in s tem povzela vso filozofijo, ki se skriva za Scissor Sisters. In njihova svetovna priljubljenost zbuja upanje, da se bo nekaj njihove humane in razumevajoče dimenzije oprijelo tudi ozkogledih in vedno obsojajočih množic.

Marta Pirnar