In memoriam

Sir Clement “Coxsone” Dodd

(26. 1. 1932 – 4. 5. 2004)

Mnogi ljubitelji in poznavalci jamajške glasbe ga imajo za najpomembnejši dejavnik jamajške glasbene scene. Brez njega bi bil katalog otoške glasbene produkcije precej revnejši. In tudi Bob Marley morda ne bi postal to, kar je …

Clement Dodd se je rodil 26. januarja 1932 v Kingstonu. V mladosti je veliko obetal kot igralec kriketa, zato si je prislužil vzdevek Coxsone po znanem yorkširskem igralcu te igre iz štiridesetih let. Življenjska pot ga ni vodila v šport, ampak v glasbo. V najstniških letih je odšel v Ameriko, na Florido, kjer se je preživljal kot sekalec sladkornega trsa. Plača je bila bedna, zato pa so bile noči toliko bolj vesele, ko je na plesih spoznaval rhythm in blues. Coxsone v Ameriki ni ostal dolgo. Kmalu se je vrnil domov, zraven pritovoril profesionalno avdio opremo, gramofone in škatlo plošč ter ustanovil svoj prvi zvočni sistem (sound system), s katerim je predvajal predvsem boogie woogie, jazz in rhythm in blues iz Miamija in New Orleansa. Začetek je bil vse prej kot lahek. Sredi petdesetih let so se namreč na Jamajki med lastniki zvočnih sistemov bile prave male vojne. Pri tem je vodil Duke Reid, ki je plačeval največje kingstonske nebodijihtreba, da so na vse možne načine, včasih tudi s pestmi, ovirali konkurenco. Coxsone se ni vdal. Vedno znova se je vračal v Ameriko in vedno znova presenečal z odličnimi novostmi, ki so mu zagotavljale zvesto občinstvo. Še ena stvar, ki je k njegovemu zvočnemu sistemu, imenovanemu Downbeat, pritegovala velike množice, je bila legendarna skupina didžejev. To so bili Prince Buster, King Stitt, U-Roy, Lee Perry in Count Machuki.

S pojavom rock'n'rolla v Ameriki se je zmanjšala produkcija plošč rhythm in bluesa, to je Coxsona in druge lastnike zvočnih sistemov prisililo v snemanje z domačimi izvajalci. Ti zgodnji posnetki so bili namenjeni samo uporabi na zvočnih sistemih, kmalu pa se je pokazalo, da samo to ni dovolj. Coxsone je bil tisti, ki se je zganil prvi in leta 1959 odprl trgovino s ploščami Coxsone's Music City, tej pa je leta 1963 sledil Studio One – prvi jamajški snemalni studio in založba, popolnoma v lasti črnega človeka.

Studio One, katerega pomen za Kingston primerjajo s pomenom, ki ga ima Motown za Detroit, je kaj kmalu postal snemalna Meka za jamajške glasbenike; vsi najboljši tistega časa so začeli delati v njem kot studijski glasbeniki. To so bili Don Drummond, Johnny Moore, Lester Sterling, Tommy McCook, Roland Alphonso, Ernie Ranglin, Jackie Mitoo, ki so se kasneje formirali v The Skatalites, bend, ki ga ima večina poznavalcev jamajške glasbe za največji ska bend vseh časov. S temi odličnimi talenti je Coxsone razvil značilen studio one zvok. In čeprav je večina teh glasbenikov v različnih obdobjih svobodno krožila med Studiem One in založbo Treasure Isle Duka Reida, je imel prvi veliko večje število talentov in večjo produkcijo, kot katerakoli založba na otoku. Nekdanji bobnar Joe Isaacs se je v intervjuju za Jamaican Observer spominjal, da so včasih posneli tudi do 12 pesmi na dan.

Poleg obsežne produkcije gre Coxsonu zasluga tudi za odkritje večine največjih jamajških talentov, od katerih so mnogi dosegli ne samo lokalno, pač pa tudi precejšnjo svetovno slavo. Prvak med njimi so seveda Bob Marley and The Wailers. Med druga njegova odkritja se uvrščajo še Delroy Wilson, Ken Boothe, Stranger Cole, The Heptones, The Gaylads, Burning Spear, Lord Creator, Marcia Griffits, The Paragons, Alton Ellis, Lee “Scratch” Perry. Premalo prostora je tukaj, da bi lahko naštela vse. Avdicije za nove zvezde so namreč v Studiu One potekale vsak dan. Imel je občutek za dobra besedila, ritem, melodiko – in to je prenašal na svoje pomočnike, studijske glasbenike, aranžerje, tehnike, pri tem je seveda imel zadnjo besedo vedno on.

V Studiu One so bili posneti nekateri najboljši albumi jamajške glasbe vseh časov – Mr. Rocksteady Kena Bootha, Skylarking Horacea Andyja, Ska Authentic Skatalites … V njem so svoj prvi hit Simmer Down posneli Bob Marley and The Wailers, takrat še kot petčlanski The Wailers. Coxsone je vedno vedel, kakšen način petja novoodkritemu talentu najbolj ustreza, vodil jih je v smer, v kateri so to odkrili tudi sami. Za mnoge izvajalce je bil kot oče. Merlene, polovica dua Webster Sisters, ki je začela snemati za Studio One še kot osnovnošolka, se spominja, da ji je vsak dan kupil malico in vozovnico za avtobus, Bob Marley pa je dolgo časa stanoval kar v zadnjih prostorih studia. Seveda je bilo tudi nekaj takih, ki so ga obtožili, da jih je ogoljufal. Naj je res ali ne, treba je poudariti, da je ustanovil tudi Jamrec, eno prvih založniških hiš na Jamajki, tako da so vsi izvajalci imeli pogodbe, glasbeniki pa so bili redno zaposleni v studiu. Skrben je bil tudi pri tem, komu je pripisal kakšno licenco, zato je katalog Studia One še vedno najbolj jasen in natančen jamajški vir za raziskovanje avtorstva.

Poleg vseh že naštetih odlik je imel Coxsone tudi občutek za razvoj glasbe in se je vedno zelo hitro, brez omahovanja prepustil toku. Ob zatonu prvega vala skaja sredi šestdesetih let je sledil vzponu rocksteadyja. Spregledal ni tudi teženj rocksteadyja po tranziciji v reggae konec šestdesetih let. In tudi dub se je v začetku sedemdesetih let hitro ugnezdil v prostorih “prvega studia”.

Konec sedemdesetih let se je Coxsone, z družino preselil v New York, kjer je na Fulton Street v Brooklynu odprl podružnico založbe in trgovino s ploščami. Gospa Dodd, s katero sta bila poročena celih dvainštirideset let in ki je medtem, ko se je mož ukvarjal z glasbo, skrbela za posel, pravi, da sta se za to odločila zaradi teženj po večji prisotnosti Studia One na severnem tržišču. Trgovina še vedno obstaja, vodijo pa jo hčere Sandra, Carol in Tanya. Četrta je ostala na Jamajki in je tonska tehnica v studiu.

Studio One je bil in je najpomembnejši ter najvplivnejši studio, kar jih je dala Jamajka. Po več kot petdesetih letih še vedno obstaja in deluje, predvsem zaradi entuziazma moža, ki ga je ustanovil. Da je njegov vpliv velik, dokazujejo tudi številne ponovne izdaje, katerih se, poleg Studia One, lotevajo predvsem založbe Heartbeat, Souljazz in Trojan. Dokaz so tudi značilni ritmi Studia One, ki se pojavljajo v modernih zvrsteh, kot sta hiphop in drum'n'bass, ter številne predelave sodobnih izvajalcev.

Sir Clement “Coxsone” Dodd je umrl 4. maja letos, star 72 let. Med pogovorom s prijateljem Bunnyjem Goodisonom o življenju in glasbi v studiu, ki ga je ustanovil pred več kot petdesetimi leti, ga je nenadoma zabolelo v prsih, odpeljali so ga v bolnišnico, kjer pa mu niso mogli pomagati. Umrl je štiri dni potem, ko so Brentford Road, kjer še vedno stoji in deluje legendarni Studio One, po ukazu kingstonskega župana McKenzieja preimenovali v Studio One Boulevard. RIP.

sKabina

Viri:

Steve Barrow in Peter Dalton. Reggae – The Rough Guide. Rough Guides Ltd, London, 1997.

Studio One Story DVD (Souljazz Records)

Jamaica observer www.jamaicaobserver.com

http://www.jahsonic.com/Dodd.html

http://www.reggaemovement.com/reggaeartists/news/coxsone.htm

http://www.heartbeatreggae.com/studio1.html (tudi seznam ponovnih izdaj)

Izbrana diskografija:

Lee "Scratch" Perry: Chicken Scratch (Heartbeat 1989)

Bob Marley and the Wailers: Simmer Down at Studio One (Heartbeat 1994); Climb the Ladder (Heartbeat, 2000)

Alton Ellis: Sunday Coming: Original Studio One Masters (Heartbeat, 1995)

The Heptones: Sea of Love (Heartbeat 1997)

The Maytals: Never Grow Old (Heartbeat 1997)

The Skatalites: Foundation Ska (Heartbeat 1997)

The Gladiators featuring Albert Griffiths: The Gladiators at Studio One: Bongo Red (Heartbeat 1998)

Ken Boothe: A Man and His Hits (Heartbeat 1999)

Različni izvajalci: Studio One Roots (Souljazz Records, 2001 )

Različni izvajalci: Studio One Soul (Souljazz Records, 2001)

Različni izvajalci: Studio One Dj’s (Souljazz Records, 2002 )

Različni izvajalci: Studio One Scorchers (Souljazz Records, 2002 )

Različni izvajalci: Studio One Story (Souljazz Records, 2002 )

Različni izvajalci: Studio One Dub (Souljazz Records, 2004)

Različni izvajalci: Studio One Ska (Souljazz Records, 2004 )