Letnik: 2004 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Matej Krajnc

Vern Gosdin

Prvi glas novotradicionalistične countryjevske balade

V prvi polovici osemdesetih let je countryjevsko sceno pretresel val tako imenovanega “urbanega countryja”. Countryjevska glasba se je že v šestdesetih letih s podeželja polagoma selila v mesto, vendar je “urbani bum”, ki ga je sprožil zloglasni film o urbanih kavbojih z Johnom Travolto (1980), močno zamajal podeželske temelje.

Country se je preselil v znamenite newyorške in losangeleške nočne bare, kjer so potekali natečaji za najboljšega kavboja in tekmovanja v umetnih “rodeih” z usnjenimi biki in podobnimi zadevščinami, ki niso imele kaj dosti skupnega s pravim countryjem. Na jugu ZDA je nashvillska produkcija tovrstno popularizacijo countryja takoj izkoristila in pristavila svoj lonček, ki je pravzaprav čakal pripravljen že od začetka šestdesetih let, ko je bil v polnem razmahu prvi val tako imenovanega nashvillskega popa s Chetom Atkinsom, Floydom Cramerjem, Patsy Cline, Jimom Reevesom, Royem Orbisonom in Elvisom Presleyjem. Takratne produkcije seveda ne gre omalovaževati; to so bile, vsaj v primerih omenjenih izvajalcev, kvalitetne in zahtevne pop pesmi, ki so vplivale na celo generacijo rockerjev v sedemdesetih in osemdesetih letih, denimo na Bruca Springsteena in Bona iz skupine U2. Tovrstni albumi Elvisa Presleyja[1] (denimo Something For Everybody, RCA 1961) in Roya Orbisona[2] (In Dreams, Monument 1963) so bili vrhunska pop glasba, po kateri se še danes merijo podobni dosežki.

Novi val countryjevskega popa v osemdesetih letih je bil drugačen, vsaj kar zadeva kvaliteto. Zvečine je šlo za neiskrene in na hitro zložene pop skladbe, ki so se dobro obnesle v glasbeni blagajni. Na čelu nove vojske je takrat stal Kenny Rogers, ki je konec šestdesetih in sedemdesetih let izvajal nekaj pretresljivih countryjevskih uspešnic, med drugimi Ruby Don't Take Your Love To Town in Lucille. Integriteto novega vala sta med ženskami z doživetimi interpretacijami reševali Linda Ronstadt in Dolly Parton; predvsem Dolly je napisala nekaj najpomembnejših countryjevskih pesmi sedemdesetih let, denimo To Daddy, My Tennessee Mountain Home in Coat Of Many Colors[3], vendar je v osemdesetih letih odkrila tržno nišo country popa in jo dodobra izrabila, pri tem ji je verjetno edini uspelo obdržati ugled v tradicionalnejših countryjevskih krogih in je kljub občasnim izletom v pop ostala verjetno najpomembnejša avtorica countryja poleg Lorette Lynn. Znala se je tudi ponorčevati iz svojih občasnih izletov: kot antipod filmu o urbanih kavbojih je leta 1985 nastal film Rhinestone Cowboy, v katerem je igrala s Sylvestrom Stallonom in dodobra osmešila velemestne nočne countryjevske klube. Izjemno zabavna igra obeh protagonistov in glasba, ki sta jo izvajala v filmu[4], je dala vedeti, da je velemestni country modna muha, ki pa vendarle ni tako zelo pritlehna, kot bi kdo želel misliti. Kljub vsemu se je že v prvi polovici osemdesetih pojavil val mladih, ki so countryjevsko glasbo vrnili tja, kamor sodi, in jo hkrati povezovali z nekaterimi drugimi zvrstmi, ki so bile že od nekdaj njen sestavni del, vendar so denarniki na to pozabili. Pot temu valu sta konec sedemdesetih let tlakovala dva izvajalca: George Strait, ki je še danes eden najbolj prodajanih izvajalcev tradicionalnega countryja, in Vern Gosdin, avtor in pevec, ki si je že zelo zgodaj prislužil vzdevek The Voice, zato bi ga lahko imenovali “Sinatra countryja”; tudi Sinatra je namreč dobil vzdevek The Voice. Sveta trojica countryja osemdesetih let, ki je prišla za njima, je bila trojica Dwight Yoakam, Steve Earle in Lyle Lovett. Vsak izmed njih je nit zgrabil drugje: Yoakam je izhajal iz bakersfieldskega zvoka Bucka Owensa in countryjevskega gospela, Earle iz bluegrassa in rocka petdesetih in šestdesetih let, Lovett pa iz teksaške glasbe z vsemi njenimi derivati, pozneje se je pokazalo, da mu enako ležita spogledovanje z bigbandovskim jazzom in spajanje tradicionalnega teksaškega countryja z western swingom, rokenrolom in popom.

Sveta trojica je s prelomnimi albumi Guitars, Cadillacs Etc. (Dwight Yoakam), Guitar Town (Earle) in Lyle Lovett vrnila countryjevski glasbi dostojanstvo, ki ga je imela v petdesetih letih, in hkrati opozorila na dejstvo, da lahko country kot zvrst v osemdesetih letih prepriča v družbi nekaterih drugih izročil ameriške glasbene kulture, denimo gospela, bluesa, jazza ali rokabilija, torej takih, ki s popom nimajo kaj dosti skupnega.

Premeteni glasbeni zgodovinarji so novi val takoj poimenovali “novotradicionalizem”, a Vernu Gosdinu je bilo kaj malo mar za to. Nikoli se ni ukvarjal z nalepkami. Ves čas svoje kariere, ki še vedno traja, je črpal iz izročila honky tonka in izvajal balade, ki so dediščino Hanka Williamsa in Georgea Jonesa prenašale v sodobni čas. Glasbeno pot je začel že leta 1961, ko se je pridružil countryjevskemu gibanju na Zahodni obali, torej bakersfieldskemu gibanju; najprej kot član zasedbe Golden State Boys, nato pa sta z bratom Rexom začela prepevati kot The Gosdin Brothers. Do konca šestdesetih let sta posnela nekaj manjših uspešnic, najprej za založbo Bakersfeld International (Hangin' On) in potem za Capitol (Till The End). V sedemdesetih je Vern Gosdin opustil petje in se ukvarjal s steklarstvom, konec sedemdesetih pa spet snemal z Emmylou Harris in se kot solist redno pojavljal na lestvicah med štiridesetimi najbolj priljubljenimi v countryju (Yesterday's Gone, Never My Love). V zgodnjih osemdesetih letih je podpisal pogodbo z založbo Compleat in zanjo med drugimi posnel uspešnico If You're Gonna Do It Wrong (1983), a je založba šla k vragu, Gosdina pa je leta 1987 posvojila založba Columbia; leta 1989 je za pesem Chiseled In Stone dobil nagrado za pesem leta (na istoimenskem albumu (1988) je bila tudi pesem Set 'Em Up, Joe, ki ostaja ena njegovih osrednjih in kaže še eno zanimivo sorodnost s Sinatro[5]). V zgodnjih devetdesetih letih je imel nekaj uspehov s pesmimi Right In A Wrong Direction, It's Raining At Your House idr.

Vern Gosdin je povezal tradicionalni honky tonk s sinatrovskim glasbenim “afterhourskim” občutkom, še posebej pomembno pa je to, da je ohranil tudi gospelovsko izročilo countryja. Pojav “mladega countryja” v devetdesetih letih z Garthom Brooksom na čelu ga ni osamil, saj je še naprej redno izdajal albume, čeprav jih ni prodajal v takšnih nakladah kot denimo George Strait, čigar komercialne uspešnosti ni omajala nobena modna muha. V devetdesetih letih je Gosdin izdal nekaj zelo dobrih in prepričljivih albumov, denimo 24 Karat Heartache (1987) in Time Stood Still (1998). Vern Gosdin ostaja s pesmimi o izgubljeni ljubezni in z občutenimi izvedbami med najboljšimi izvajalci tradicionalne countryjevske glasbe, ki tudi dandanes ni tako nevidna, kot se trudijo prikazati v Nashvillu. Konec koncev Yoakam, Earle in Lovett še zdaleč niso rekli zadnje besede, pojav izvajalcev, kot so Hank III., Chris Wall in še posebej Dale Watson, pa dokazuje, da “Nashville rash”[6] še zdaleč ni tako pomemben ali neustavljiv, kot se zdi dandanes.

Matej Krajnc

Viri

Bogdanov, Woodstra, Erlewine. All Music Guide To Country. The Definitive Guide To Country Music. Backbeat Books, 2003.

www.cmt.com

www.countrystars.com

Izbrani albumi

Chiseled In Stone (Columbia/Sony, 1988)

24 Karat Heartache (American Harvest, 1997)

The Gospel Album (Music Mill, 2001)

Opombe:


[1] Elvis je med letoma 1960 in 1964 izvajal tako imenovani “uglajeni nashvillski pop” z baladami, ki jih je pisal takratni utečeni nashvillski team, med drugimi tudi najvidnejši Don Robertson, ki je začel pisati že v petdesetih letih in je avtor ene največjih uspešnic Hanka Snowa, I Don't Hurt Anymore. Pesmi, ki jih je Elvis posnel v slabih štirih letih pred pojavom britanske invazije, dokazujejo izjemno hiter razvoj njegove pevske tehnike in interpretacije, ki jo je pozneje s trpkejšimi temami ločitve in osamljenosti razvijal v sedemdesetih letih. Tako propade tudi teza, da je bilo z Elvisom konec, ko je šel v vojsko. V šestdesetih letih je namreč postal prav tisto, za kar si je prizadeval že od prvega trenutka, ko je leta 1953 vstopil v studio SUN – postati dober pevec dobrih popevk. Prva pesem, ki jo je posnel v studiu Sun, je bila namreč popevka My Happiness, znana v izvedbi črnske vokalne zasedbe Ink Spots in Elle Fitzgerald.

[2] Roy Orbison je med letoma 1960 in 1965 pri založbi Monument posnel vrsto uspešnic, ki so jih nekateri poimenovali operetni pop. Njegove skladbe, denimo Only The Lonely, Crying, In Dreams in It's Over, so odločilno vplivale na razvoj rocka in popa v sedemdesetih letih ter na tako imenovano “hardrockovsko in metalsko balado” (Nazareth). Seveda poleg že omenjenih vplivov, ki bi jim lahko dodali še Toma Pettyja, Jeffa Lynna, Chrisa Isaaka; že v šestdesetih letih je močno vplival tudi na sodobnike, predvsem na Elvisa, Dylana, Beatles in Rolling Stones.

[3] Pesem Coat Of Many Colors je ena najvplivnejših pesmi Dolly Parton in je pomembno vplivala na mnoge novodobne pevke countryja in country popa.

[4] Tu je še posebej treba omeniti pesem Tennessee Homesick Blues, ki precej dolguje Jimmieju Rodgersu, izjemno zabavno pesmico Drinkinstein in duet Slya in Dolly, Stay Out Of My Bedroom.

[5] Gre za pesem One For My Baby, ki jo je Sinatra posnel leta 1958.

[6] Pesem Dala Watsona z albuma Cheatin' Heart Attack (1995), ki govori o komercializaciji Nashvilla.