Yeah Yeah Yeahs

Čas je za premik

Konec 90. let so se nekdanji najstniki in študentje začeli zabavati po garažah in zapuščenih poslopjih New Yorka z glasbo, v kateri se je prepletala prepoznavna newyorška urbana (z)godba z angleškim postpunkom izpred dvajsetih let. Sledile so zgodovinske rušilne kamikaze potniških letal, po katerih nič več ni bilo tako kot prej.

Leta 2001 so bili na čelu pohoda nove newyorške rockovske generacije The Strokes, ki so z uspešnim prodorom na glasbeni trg odprli vrata številnim drugim someščanom in tudi sosedom iz Brooklyna, kjer se je oblikovala združba zasedb Oneida, Liars, TV On The Radio in Yeah Yeah Yeahs. Slednji so začeli kariero podobno kot omenjeni The Strokes: EP-plošči, izdani v samozaložbi leta 2000, je leto kasneje sledil ponatis izdelka Master pri čikaški Touch and Go. Surovi, skoraj neobdelani uvodni posnetki so naznanili, da bomo imeli še opravka s to razigrano trojko. Z veličastno seksipilno postpunkovsko ikonografijo raztrganega in ponovno zlepljenega so se z izzivalno pevko Karen O(hm) podali v svet glasbenega posla in lani pri velikanki izdali privlačen prvenec Fever To Hell. Letos spomladi smo jih ujeli med enodnevnim bivanjem v rdeči Bologni, kjer so tistega aprilskega večera nastopili v klubu Octagon. V barčku na robu bolonjske indrustrijske cone in čez cesto od kluba smo se pogovarjali z umirjenim, zadržanim Nickom Zinnerjem, ki ob provokativni pevki Karen in šolanem jazzovskem bobnarju Brianu Chasu tvori jedro te newyorške zasedbe.

Konec 90. letih smo še vedno poslušali predvsem o newyorških bendih, ki so imeli že zgodovino, npr. The Jon Spencer Blues Explosion, Sonic Youth, o novih bendih pa ne. Potem je prišlo leto 2000 in vedno več je bilo govora o novih in novih bendih. Prvi so bili The Strokes, potem so izstopili Radio Four, vi, Mooney Suzuki ... veliko bendov.

Ogromno bendov se je pojavilo, se strinjam. Čudno je bilo, tudi za nas. Živeli smo v New Yorku in se pogovarjali o newyorških bendih, ampak govorili smo samo o “starih” bendih, kot so Sonic Youth in Blues Explosion, Swans, Pussy Galore, Boss Hog, o bendih, ki so naredili newyorško sceno pred časom. Ko smo se pogovarjali, na sceni ni bilo nikogar. To je bilo “legendarno” obdobje – govorimo o enem od njih, letu 2000, sicer imamo “legendarnih” obdobij še nekaj, ko se je zdelo nemogoče, da bi bendi igrali, šli na turnejo, sklenili dogovor z založbami. V bistvu nam to takrat sploh ni bilo pomembno in mogoče so ravno zato bendi začeli spet ustvarjati dobro glasbo. Kar naenkrat se je pojavil cel kup bendov, od nikoder.

Ali so vam bili takrat staroste scene v podporo?

Ja, seveda, posebej Blues Explosion. Izbrali so nas za predskupino in nas peljali po vsem svetu s sabo. Zelo so nam pomagali.

Prvi EP ste naredili z Jerryjem Teelom.

Ja. Jerryja sem spoznal, ko je bil v bendu The Knoxville Girls. Moj zelo dober prijatelj Jack Martin je v Knoxville Girls igral kitaro, tako da sem šel z njimi na evropsko turnejo. Mislim, da je bilo to leta 2000. Prodajal sem njihovo robo, jih fotografiral ipd. Bilo je zabavno, dobro smo se spoznali. Moje fotografije so uporabili za naslednjo ploščo, tako da so mi bili po turneji dolžni uslugo. Jerry pa je imel studio in naredili smo pošteno kupčijo. Snemali smo tam in bilo je zelo razburljivo. V tem studiu so marsikaj posneli Pussy Galore, Boss Hog so tam snemali demo posnetke. Gre za neko vrsto newyorške tradicije, zato smo bili že pred snemanjem pozitivno razburjeni.

Ko že govoriš o newyorški tradiciji, kako je na vas vplivala zgodovina 70. in zgodnjih 80. let? Ali so tedanji bendi vplivali na vas?

So, ampak ne gre za vplive CBGB's in Ramones, Television, Velvet Union pred Velvet Underground. Tudi to so super bendi, ampak mi smo bolj poslušali in se identificirali z bendi “no wave” generacije iz poznih 70. in zgodnjih 80.: Sonic Youth, ESG, celo z “no new york” sceno.

Tudi z Lydio Lunch?

Tudi z njo, seveda.

Zdi se mi zanimivo – bendi, kot ste vi, prinašate nazaj vonj po zgodnjih 80. in zvoke “no wave” scene. Veliko presenečenje zame je, da ste to storili, saj je bil ta zvok do zdaj vedno blizu, a nikoli v središču pozornosti. Kako so ti bendi in minimalistično ustvarjanje glasbe vplivali na vas?

Ne vem, nikoli ni šlo za neposredne vplive, za to, da bi se odločili, da bomo to počeli, ampak se je kar zgodilo. Nismo se zbrali z namenom, da bi oponašali zvoke iz preteklosti ali da bi ujeli to, kar so počeli pred 20 leti. Mislim, da ta zvok enostavno visi v zraku. Mogoče je vplivalo tudi to, da so okrog leta 2000 mnoge od plošč iz tistega obdobja ravno ponovno izdali, posebej ESG. Tako so se vrtele, dobile so se v ploščarnah, poslušale po barih in klubih, mogoče so se nam tako prikradle v zavest.

Kako pa je z angleškim zvokom, bendi, kot so Gang Of Four, XTC? O. K., vi nimate veliko podobnosti z njihovim zvokom, vendar se mi zdi, da jo nekateri drugi bendi imajo, recimo Radio Four, direktne vplive iz novega vala. Gang Of Four sicer doslej niso močno vplivali na ameriško glasbo.

Ja, zdaj pa se naenkrat zdi, da samo še oni vplivajo. Rapture so se leta 1998, 1999 prvi oprijeli tega zvoka. Meni je ta zvok všeč, sem velik ljubitelj The Fall, Birthday Party, bendov, ki so takrat prišli ven v Angliji, kar pa se tiče Gang Of Four ... V bistvu hočemo delati plesno glasbo, tako da lahko vplive vsaj delno res iščemo tudi pri njih. Verjetno so tudi njihove plošče ponovno izdali, saj zdaj praktično vsak bend zveni kot Gang Of Four, posebej v Los Angelesu. Grozno je, vsi bendi zvenijo kot Rapture, Radio Four. Po svoje je že čas, da se zadeve premaknejo.

Omenil si plesno glasbo. Slišali smo, da v New Yorku bari potrebujejo licenco, da bi se lahko v njih tudi plesalo.

Ja. Noro je.

Lahko razložiš, za kaj sploh gre, nam se zdi nepojmljivo.

Tudi meni. Zdi se mi, da je Giulianijeva uprava, to je prejšnji župan New Yorka, izbrskala zakon in z njim vpeljala konservativizem v New Yorku, želela ga je “očistiti”. Gre za neki zakon iz tridesetih let 20. stoletja, ki je bil domnevno ves ta čas v veljavi, le da se tega nihče ni zavedal, zakon o kabaretih. Po njem je potrebna licenca, če si želiš, da v baru pleše več ljudi kot dva. Plesanje je definirano kot “premikanje rok in nog” na glasbo. Če plešeta dva človeka, je torej vse O. K., takoj, ko se jima pridruži tretji, ga pridejo prosit, naj neha. Strašansko debilno.

Ali je to kakorkoli vplivalo na sceno?

Mislim, da je. Zakon so na Manhattnu začeli izvajati okrog leta 1999, 2000, strogo uveljavljanje pa je povzročilo reakcijo. V Brooklynu so se takrat začele nore zabave na dokih in po praznih skladiščih. Na njih so igrali slogovno različni bendi, glasbo so vrteli didžeji, na voljo je bila res poceni pijača. Ljudje so prihajali množično in se družili. Na istem odru so igrale hrupne artistične skupine, plesne skupine, metalci, vsi po vrsti. Vzdušje v Brooklynu je bilo enkratno, vznemirljivo, po svoje bi lahko temu rekel protimanhatnsko gibanje.

Ali je torej ta zakon veljal le na Manhattnu ali tudi drugod?

Velja tudi drugod, če gre za pravi tip kluba.

Ali se ti zdi, da so te zabave izoblikovale sceno?

Vsekakor. Vsi newyorški bendi, ki so izšli iz tega časa, so zanimivi, razen The Strokes, oni so z Manhattna.

Ali so The Strokes sploh del te scene ali so le modna muha?

Ne gre in tudi nikoli ni šlo za sceno v pravem pomenu besede, kot je bilo recimo v primeru CBGB's. Bolj gre za prijateljske kroge in za prekrivanje znanstev, bendi se poznajo med sabo, so v prijateljskih stikih, vendar je vse skupaj neformalno. Mi imamo za svojo “družino” le nekaj bendov. Ko so The Strokes udarili, smo bili vsi vzneseni, saj je bila dotlej misel, da bi newyorški bend postal slaven, kot sen, ki se nikoli ne uresniči. Bilo je lepo to doživeti, potem pa so zaradi tega pozornost resneje posvetili tudi drugim newyorškim bendom. Bilo je super, pomagalo je nam in drugim bendom.

Prve posnetke ste izdali v samozaložbi. Kako to, ali ni bilo založb, ki bi podpirale dogajanje?

V resnici jih ni bilo. O njih pa niti nismo resno razmišljali. Zdelo se je bolje, da vse naredimo sami, in tako smo tudi storili.

Pa ste vsaj kakšni založbi poslali svoje posnetke?

Nekaj materiala smo poslali tudi založbam, veliko raje pa smo ga pošiljali naravnost v ploščarne, ha ha! Ni se nam zdelo nujno potrebno iti k založbam. Čeprav smo ploščo izdali sami, so ljudje lahko prišli do naše glasbe.

Ste svoje materiale poslali le domačim založbam ali po vseh ZDA?

Oboje. Zadeve z založbami se razvijajo tako, da jim ne moreš kar poslati gradiva. Bil sem na obisku pri prijatelju, ki dela na sedežu založbe Matador v New Yorku. V sprejemnici imajo dobesedno dva velika koša za smeti, napolnjena z demo posnetki in zgoščenkami. Vsak dan naj bi dobili 40 do 50 posnetkov. Nihče nima časa, da bi jih poslušal. Raje gredo bend poslušat na koncert, če jim ga kdo priporoči ali slišijo zanj.

Kako ste se nato znašli pri založbi Touch and Go?

Zaradi odmevnih koncertov smo bili vedno bolj prisotni v medijih, o nas so pisale majhne newyorške revije, tamkajšnje radijske postaje so nam pomagale. Potem smo leta 2001 šli na festival South by Southwest v Austin in vsi so ponoreli za nami. Morali bi igrati v majhnem klubu, kjer so se predstavljali bendi z založbe Kill Rock Stars, pa so nas zaradi vse večjega zanimanja prestavili v dvorano La Zona Rosa, ki sprejme 1000 ljudi. Nekaj mesecev za tem so nas založbe že na veliko vabile na večerje in se nam hvalile, kako so dobre. Po svoje je bilo vse to smešno. Touch and Go je ena od mojih najljubših založb. Bistveno je bilo, da smo v tistem času spoznali, da potrebujemo menedžerja, če ne, bi nam stvari začele uhajati iz rok, ne bi več mogli ustvarjati nove glasbe. Potem smo se dobili s Touch and Go v New Yorku in Chicagu, naša prva turneja je bila z Girls Against Boys. Bili so zelo v redu, ponudili so se, da nam ponovno izdajo naš prvi EP. Uresničile so se nam sanje. Bilo je lepo.

Kako se vam je nato zgodil Universal?

To je bila spet ena velika stvar. Neprestano smo bili na turnejah, tu in tam smo pisali nove komade, spet smo bili na turneji in potem smo dojeli, da je čas, da izdamo novo ploščo. Založbe so nas začele loviti, nismo točno vedeli, kaj naj storimo. Touch and Go smo imeli radi, vendar pa smo potem, ko smo končali ploščo – vse stroške, ki smo jih imeli z njo, smo plačali sami –, dojeli, da gre za tako dobro ploščo, da jo moramo ponuditi vsem, ki jih taka glasba zanima. Bilo je kot “zdaj ali nikoli”: ali bomo za vedno ostali neodvisni ali pa bomo poskusili, kako je biti pri veliki založbi, ali deluje ali ne. Dokler imamo svoj seznam zahtev, in to je v bistvu nadzor nad našim ustvarjalnim delom, ter dokler ga upoštevajo, jemljem to kot pošten posel. Bilo pa je zelo težko. Pogovorili smo se s Coreyjem Ruskom, direktorjem založbe Touch and Go, ko smo mu povedali, kaj bomo storili, smo bili vsi ubogi, jokali smo. Corey nam je dal svoj blagoslov, to je bilo zelo lepo od njega.

Coreyju se je to že velikokrat zgodilo.

Niti malo ni bil užaljen. Rekel je: “Če čutite tako, sem z vami. Če mislite, da morate to storiti, potem pojdite.” Še vedno smo si blizu, pravi prijatelji.

Ali se bojite kake nove krize v glasbeni industriji?

Seveda, ha ha! Vendar te krize prizadenejo tudi neodvisne založbe. Ko se kriza začne, zavlada povsod. Razmere se zdaj sicer spet slabšajo, vendar pa je nam pomembno predvsem to, da delamo novo glasbo, da jo igramo predvsem v živo. Ta z industrijo ni neposredno povezana, gre za naše stvaritve. Hkrati pa gre tudi za neke vrste igro, ki ni v središču naše pozornosti.

Vi počnete to, kar ste prej, le podpirajo vas drugi ljudje. Ali je tole vaša prva evropska turneja?

Oh, kje pa. Mislim, da peta.

Vendar so morale biti prejšnje kratke.

Ja, večinoma smo igrali po festivalih.

Midva sva lani načrtovala pot v Pariz.

Takrat smo koncerte enostavno morali odpovedati, bili smo čisto izčrpani, nismo mogli več nastopati. Potrebovali smo odmor.

Igrali ste torej po ZDA, Evropi, ste bili tudi v Avstraliji?

Ja, dvakrat smo bili tam, pa na Japonskem, želimo si še v Azijo in v vzhodno Evropo.

Verjetno je zoprno, ker veliko potujete, pa vendar nimate dovolj časa, da bi si ogledali vsa zanimiva mesta, v katerih se ustavljate.

Zoprno je, kljub temu pa imamo ponavadi za razgledovanje štiri do pet ur, to je čisto v redu. Če parkiraš pred dvorano, greš noter, odigraš in že moraš naprej, je huje, takrat zgrešiš bistvo.

Katero mesto ti je najbolj všeč?

Tokio, Berlin in mogoče včasih London, Glasgow, San Francisco ...

Zdi se mi, da imate Američani precej radi Japonce ...

Ja.

... in oni vam to ljubezen vračajo.

O, zelo.

Od kod ta fascinacija?

Japonska je tako daleč in je popolna definicija nečesa drugačnega. Sploh se ne da razumeti, kaj se tam dogaja. Močno se moraš potruditi, da dobiš tudi drobne reči. Kot romantični oddelek so. Vse je narejeno tako pametno in učinkovito, vse je perfektno, neverjetno, res. Popolnoma tuj svet.

Kitajska postaja velik hit, nekateri glasbeniki že vsaj nekaj časa na leto preživijo tam, recimo Blixa Bargeld.

Tudi tja bi šli. Pred časom so nas povabili v Hong Kong, a žal ravno takrat nismo mogli iti. Za igranje na Kitajskem je potrebno bodisi povabilo njihove vlade, to pomeni, da preberejo vsa besedila in pregledajo vse materiale, iščejo obscenosti, ali pa je treba iti tja povsem ilegalno, kot so storili The (International) Noise Conspiracy. Šli so v državo kot turisti, prijatelji pa so jim pomagali najti bende, s katerimi so igrali.

Ali je na vas kakorkoli vplivala “vojna proti terorizmu”?

Zavedamo se, da poteka, med poletom smo včasih hudo nervozni, obsega dva svetova, ki sta eden proti drugemu, a to – razen besedičenja – ne deluje na nas. Ne skrbi nas toliko, ali nas bo kdo bombardiral, bolj nas skrbi, da bi nas kot Američane ljudje imeli za Busheve podpornike.

BIGor