Peter Guralnick

SWEET SOUL MUSIC

Penguin Books, 1986

Ta knjiga je klasika in datum izida naj vas ne zmoti. O ustvarjanju ameriškega esejista Petra Guralnicka smo že pisali ob tretji Penguinovi izdaji knjige Lost Highway in ga označili za enega najbolj preprostih in poglobljenih orisov ameriške popularne glasbe. Guralnick je svojo prvo knjigo Feel Like Going Home, v kateri govori o nekaterih ključnih interpretih bluesa in rock and rolla, dokončal leta 1971. V omenjeni Pozabljeni poti, ki jo je izdal leta 1979, piše o prepletanju belske in črnske kulture, o pevcih hribovskega boogieja, o najbolj razvpitih honkytonkovskih herojih in o velikih glasbenih poslih, ki so usodno vplivali na podobo množične kulture in se v vsem blišču in bedi kot jara kača vlečejo vse do današnjih dni.

V tretjem delu trilogije, ki jo je pisal celih 5 let in ji dal naslov Sweet Soul Music, pa Guralnick razkriva skrivnosti zlatega obdobja soulovske glasbe, za katerega začetek postavlja prve uspehe zdaj žal že pokojnega Raya Charlesa (okoli leta 1954), sklene pa ga 4. aprila 1968, ko so v Memphisu umorili Martina Luthra Kinga. Guralnick v svojem edinstvenem slogu piše o ključnih trenutkih v zgodovini te črnske glasbe (katere najbolj značilni predstavniki so ob Rayu Charlesu še: Sam Cooke, Solomon Burke, Otis Redding, James Brown in Aretha Franklin) in že v uvodu oznani načelo, ki ga v svojem pisateljevanju spoštuje in nevsiljivo priporoča tudi samemu bralcu: glasbo, ki je bodisi ne maraš, bodisi ne razumeš, ne smeš zapirati v kalupe!

Zaveda se, da vsakemu opisu zgodovine nekaj manjka in da bi morala vsaka verodostojna biografija imeti, kot je nekoč zapisal Mark Twain, toliko knjig, kolikor dni je živel glavni junak. Za nameček Guralnick, ko piše o rasnih nemirih, o tistih redkih trenutkih, ko se je zdelo, da bodo ZDA postale oaza z enakimi merili za različne ljudi, daje delu Sladka soul glasba neprecenljivo sociološko noto. Statistika pravi, da je bela in črna publika v obdobju med letoma 1963 in 1965 prvič in zadnjič kupovala plošče istih izvajalcev. Drži tudi, da je bila razlika med country and western in rhythm and blues glasbo v tistih letih neprimerno manjša, kot jo lahko zaznamo danes, za to je imel velike zasluge prav pred nekaj tedni umrli Ray Charles.

Knjiga, ki ji je Guralnick dodal celovit in premišljen seznam najpomembnejših plošč soula, je eno najboljših tovrstnih del in nepogrešljiv vodič po črnski glasbi, katere patina bo z leti postala še bolj privlačna in zgovorna. Ob njej boste sanjali razburljive sanje o južnjaški svobodi. Guralnickov prijatelj Alan Walden je na zadnji strani zapisal: »V vsaki pesmi si lahko naletel na izbruhe ljubezni.« Takšne glasbe je danes vse manj. Ali bolje rečeno: težje jo je najti in slišati kljub vsem novotarijam.

Jane Weber