John A. Lomax in Alan Lomax

AMERICAN BALLADS AND FOLK SONGS

Dover, New York, 2002

Alan Lomax

SELECTED WRITINGS 1934-1997

Routledge, 2003

Smrt Alana Lomaxa je založnike spodbudila, da so začeli znova izdajati dela tega pomembnega etnomuzikologa. Lomaxova zapuščina zajema 18 knjižnih del in 150 zvočnih izdaj z ljudsko glasbo, posneto v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Španiji, Italiji in drugod. Londonska založba Methuen je vnovič izdala zanimivo knjigo o bluesovski glasbi z naslovom The Land Where The Blues Began. Tedaj ob prvem izidu te knjige 75-letni ameriški muzikolog Alan Lomax je bil že avtor več publikacij, v tej knjigi o bluesu pa v pripovednem slogu piše o nekaterih ključnih predstavnikih črnske popularne glasbe; njihove izpovedi je začel (ob pomoči očeta Johna Lomaxa) zapisovati že pred desetletji.

John in Alan Lomax sta leta 1933 v neki kaznilnici v Louisiani odkrila Leadbellyja. Veliki temnopolti možakar je igral 12-strunsko kitaro in z visokim glasom prepeval balade, gospele in bluese. Poznavalci pripisujejo Leadbellyju ključno vlogo pri nadaljevanju in popularizaciji tradicije črnske ljudske glasbe. Lomaxova sta širšemu občinstvu predstavila tudi očeta belske folklorne pesmi Woodyja Guthrieja ter njegovega učenca Peta Seegerja; imata pa tudi največ zaslug, da je zgodovina stare ameriške glasbe vzorno dokumentirana. Pri Kongresni knjižnici sta namreč ustanovila oddelek za preučevanje ameriške folklorne pesmi; za njegov zvočni arhiv sta v tridesetih letih dela posnela več kot 15 tisoč pesmi. Alan Lomax se v knjigi Domovina bluesa vrača v leto 1942; takrat je kot vodja skupine štirih etnomuzikologov potoval po Delti Misisipija, snemal pocestne pevce bluesa in neposredno spoznaval življenje na revnem ameriškem jugu. Lomax opisuje srečanje s pomembnimi predstavniki te glasbene zvrsti, kot so bili: Sonny Boy Williamson, Memphis Slim in Son House; ne pozablja pa tudi na neznane glasbenike, ki jih je posnel na osamljenih železniških postajah in v zakotnih hotelskih sobah. Najzanimivejše so Lomaxove zgodbice o srečanju z mladim Muddyjem Watersom, o življenju in glasbi izjemno priljubljenega Billa Broonzyja in neuspešnem iskanju kralja bluesa iz Delte Misisipija, Roberta Johnsona. Čeprav lahko to Lomaxovo delo v primerjavi z njegovimi starejšimi izdajami (napisanimi v bolj muzikološkem slogu) in s podobnimi stvaritvami drugih piscev, kot sta Paul Oliver in Robert Cantwell, označimo kot manj analitično, saj se avtor praviloma izogiba znanstvenemu pristopu, ustvarja konsistentno sliko socialnega okolja (posebno natančno je opisan vpliv Cerkve), v katerem je nastajala ta občutena glasba. Knjigo z obsežno diskografijo, filmografijo in bibliografijo priporočamo vsem ljubiteljem ameriške popularne glasbe. No, eden največjih očitkov Alanu Lomaxu je bil v tem, da v knjigi navaja kopico napačnih podatkov in da celo takrat, ko je denimo neki intervju arhiviran v kongresni knjižnici, uporablja svoj spomin kot vir.

Knjiga American Ballads And Folk Songs, ki jo je Alan napisal v soavtorstvu z očetom, pa sodi med zgodnja in z zdajšnjega gledišča neverjetno vizionarska dela. V njej je več kot 200 pesmi, ki so jih peli kaznjenci, kavboji, potepuhi, rudarji, hribovci in vojaki. Veliko sta jih znani folklorist John A. Lomax in njegov še slavnejši sin Alan kot lovca na pesmi sama odkrila na potovanjih, jih zapisala, posnela in iztrgala pozabi. Njuni zapiski imajo za današnjo popularno glasbo skoraj takšen pomen kot zapiski profesorja Francisa Jamesa Childa, ki so z naslovom The English and Scottish Popular Ballads prvič izšli v petih zvezkih že v obdobju od 1883 do 1898.

Alan Lomax (1915-2002) je v metodologijo etnomuzikološkega dela vpeljal vrsto novosti, to mu priznavajo tudi različne institucije, ki so mu podelile veliko priznanj – med drugimi nedavno priznanje za življenjsko delo združenja za ljudsko glasbo in ples Severne Amerike. V nasprotju z drugimi bolj kabinetnimi znanstveniki je Lomax spoznaval glasbene tradicije predvsem na terenu. Prav z zbirko ameriških balad in ljudskih pesmi je leta 1934 nakazal prijeme, ki so v njegovem delu in v etnomuzikologiji zaživeli šele čez desetletja. Ko govorimo o vrhuncih dela Alana Lomaxa, mislimo predvsem na priročnik in zbirko kaset Cantometrics iz leta 1977 z razlago uporabne metode glasbene antropologije, od katere so etnomuzikologi veliko pričakovali, vendar so kritiki pisali le o njenih šibkih straneh, zato je skoraj utonila v pozabo. Nekaj poglavij iz tega dela najdete v čisto novi knjigi Selected Writings, ki, kot pove naslov, prinaša vse pomembnejše Lomaxove spise. Že Johnu Lomaxu so očitali, da je bil bolj ideolog kot etnomuzikolog, nič manjših kritik pa ni bil kljub obsežnemu in kakovostnemu opusu in izboljšanim konceptom deležen tudi Alan Lomax. Antropološke metodologije, ki jih je uporabljal, so bile pač v duhu tedanje dobe, toda vprašanje je, če so današnje kaj boljše; po mojem mnenju bi Lomaxu na hitro lahko očitali le nekatere puristične izbruhe, načini raziskav pa zahtevajo bolj premišljeno obravnavo. Pomen knjige American Ballads And Folk Songs je v ohranjanju ljudskih pesmi: pripovedi o vlakih, hribovskih napevov iz Apalačev, tem minstrelov, uspavank, bluesov in napitnic. O njeni vlogi največ pove to, da je lep del v njej zbranih pesmi (Frankie and Albert, Frog Went a-Courtin, John Henry) še danes navzoč v domačijskih repertoarjih po ameriškem podeželju, v svet pa so jih ponesli Elvis Presley, Bob Dylan, Jerry Garcia in drugi ključni predstavniki ameriške popularne glasbe 20. stoletja in jih tako zapisali večnosti. Kot da bi ljudsko pesem morali prodati, da nanjo ne bi pozabili. Pionirski stvaritvi dajejo še posebno vrednost izčrpen uvod, komentarji ob vsaki pesmi, notne transkripcije, bibliografija in neprecenljiv seznam virov (voščene, aluminijaste in celuloidne gramofonske plošče, petje različnih članov Lomaxove rodovine in druge izdane zbirke), ki govori o zasnovi zgodnjih raziskovanj Alana Lomaxa. Glasbeniki, muzikologi, folkloristi in pevci bodo še dolgo segali po tej bibliji ameriške ljudske pesmi. Najboljše v glasbi se namreč velikokrat začne in konča prav pri ponarodeli dediščini.

Že bežen pogled na polico s slovenskimi pesmaricami daje vedeti, da je bilo tudi pri nas že precej narejenega za ohranjanje ljudske glasbene umetnosti. Po zaslugi zanesenjakov imamo vrsto podobnih tiskanih del, a kaj, ko njihova vsebina tako redko zaživi v repertoarjih danes delujočih trubadurjev (vsa čast izjemam). Alan Lomax je na svojih potovanjih po Italiji le na kratko zavil tudi v Rezijo. Če sodimo po njegovih snemalnih dnevnikih iz naše soseščine, je le malo manjkalo, pa bi v petdesetih letih s svojo snemalno napravo zavil tudi čez vzhodno mejo. Mogoče ni odveč poudariti, da so na Lomaxove močno vplivali ruski etnomuzikologi in da je bil Alan Lomax politični levičar. Če glasbeni prostor razširimo še na Jugoslavijo po 2. svetovni vojni, ne bi bilo nič nenavadnega, če bi ga srečali na sobotnem plesu v kakšni slovenski krčmi ali pri številnih običajih, ki jih je lepšalo večglasje. V Lomaxovem arhivu najdemo posnetke iz Jugoslavije in Slovenije, a so iz druge roke. Leta 1951 jih je brez posebnega naročila naredil Alanov sodelavec, neodvisni folklorist Peter Kennedy.

Jane Weber