Blair Jackson

GARCIA: AN AMERICAN LIFE

Penguin, New York, 2001

O skupini The Grateful Dead je bilo napisano toliko knjig, da sem prepričan, da v Združenih državah obstaja knjižnica, ki posoja samo literaturo o tej veliki rockovski instituciji. Če k vsem knjigam prištejemo še izvode revije Relix, si res lahko predstavljamo kar lepo knjižnico. Pomembna pa je seveda glasba! In v tokrat aktualni knjigi najdemo veliko zapisov o njej, in to takšnih, ki nam pomagajo bolje razumeti dokaj kompleksno glasbo Deadov in Garcie.

Blair Jackson je z biografijo legendarnega glasbenika Jerryja Garcie presenetil tudi največje nejeverneže, ki so se ob izidu namrdnili, češ, ali je res potreben še en življenjepis tega umetnika. Eden največjih slovenskih poznavalcev skupine The Grateful Dead Jani Guna je ob izidu Jacksonove knjige izjavil, da zdaj pa res ne potrebujemo še česa drugega. Vsi, ki se v Sloveniji tako ali drugače ukvarjamo z glasbo, si kar težko predstavljamo, kako vpliven je bil Garcia, čeprav bi se iz njegove zapuščine lahko veliko naučili tako pisci, glasbeni uredniki kot glasbeniki. Jerry Garcia (1942-1995) je bil navzoč pri številnih dogodkih, ki so zaznamovali popularno kulturo, zato bi tole delo utegnilo biti zanimivo tudi za širše občinstvo, ne le za poslušalce rocka in jazza, ki jim je v prvi vrsti namenjeno.

S tovrstno glasbeno literaturo je pravzaprav križ. Bralcev z akademsko glasbeno izobrazbo po njihovem mnenju pogrošna glasba ne zanima, zato segajo kvečjemu po biografijah in bolj muzikološko naravnanih delih o izvajalcih in avtorjih jazza, po drugi strani pa glasbeno nepismenim teoretske razlage različnih slogov tudi ne pomenijo veliko. Jacksonu je uspelo oba pogleda združiti in vsako pohvalno oceno določenega glasbenikovega dela praviloma tudi jasno utemeljiti. Garcia je bil glasbenik z veliko glasbeno vizijo. Denar je služil z igranjem v izjemno uspešni skupini The Grateful Dead, glasbene strasti pa tešil v sodelovanju z manj znanimi, a odličnimi umetniki, ki so bili sposobni slediti njegovemu glasbenemu razmišljanju. Njegov glasbeni kolega David Grisman je tako pred kratkim izdal še eno ploščo njunih skupnih posnetkov. Album Been All Around This World po svoje napoveduje, da bo studenec, ki teče iz Grismanovih arhivov, počasi le usahnil, a nekaj skladb je vseeno odličnih. Garcia je igral celo vrsto glasbil in le na nekaterih (posebno na električni kitari) je bil pravi virtuoz, z vsemi pa je znal tudi tiste, ki so morebiti znali več kot on, prepričati z bliskovitimi zamislimi, kako bi lahko kaj zvenelo. Podobno kot nekateri drugi poznavalci se tudi Jackson večkrat nagiba k teoriji, da srž genialnosti leži v Garcijevem dobrem poznavanju in razumevanju različnih glasbenih zvrsti, ki se današnjim puristom lahko zdijo tudi nezdružljive, čeprav zgodovina pravi, da so si bile nekoč tesno blizu, a jih je želja po zaslužku ločila, svoje so naredili tudi ljudje brez posluha, ki žal velikokrat soustvarjajo okus množic. Garcia je z enakim veseljem igral jazzovske klasike Milesa Davisa in starinske hribovske napeve iz Apalačev, o katerih kljub glasbenim posebnostim niti v najuglednejših jazzovskih in sploh glasbenih šolah po navadi ni niti besede, izrazito samosvoj pa je bil v kitarskih improvizacijah, ki so velikokrat dosegle prav simfonične višave, pa naj je šlo za avtorske skladbe, ki sta jih napisala s pesnikom Robertom Hunterjem, ali improvizacije na znane teme, na primer na kakšno triakordno Dylanovo mojstrovino. Jackson je dobršen del knjige posvetil posnetkom nepozabnega glasbenika, pomembnejši od samega seznama pa so njegovi čisto osebni kritični komentarji, saj mu je kot zvestemu poslušalcu, odličnemu poznavalcu in ne nazadnje dobremu piscu uspelo ustvariti enega najpreglednejših in najzanesljivejših vodnikov po skorajda neskončnem številu posnetkov.

Čar Jacksonovega pisanja je v očitnem poznavanju in razumevanju zapuščine nepozabnega minstrela, zato to ni zgolj in samo življenjepis nekega glasbenika. Približa nam umetnikovo genialnost, nakaže obrise pevčeve nemirne duše z neusahljivo željo po igranju v neskončnost in brez zadržkov govori o zlih demonih, ki so Garcio velikokrat pripeljali na rob in ga nazadnje tudi porinili v večnost. Ta prelepa knjiga bralca, ki je to glasbo že slišal, vnovič sili v greh, nevednežu pa odpira nova obzorja in mu pomaga reševati morebitne pomisleke. Najzgovornejša je izjava Boba Dylana: »Ni načina, da bi izmerili veličino Jerryja Garcie kot človeka ali izvajalca. Zame ni bil samo glasbenik in prijatelj, bil je bolj nekakšen veliki brat, ki mi je pokazal vse, kar je znal. Veliko prostora je med skupino Carter Family, Buddyjem Hollyjem in, recimo, Ornettom Colemanom, veliko vesolij, ki jih je Garcia zapolnil, ne da bi bil učenec katere od šol.«

Jane Weber