ALLMAN BROTHER BAND

Hittin' The Note

Sanctuary, 2003

V popularni glasbi je malo ustvarjalcev, ki so preživeli toliko osebnih kriz, tragedij, ustvarjalnih padcev, pa tudi vnovičnih vrnitev na sam vrh glasbenega prizorišča kot člani legendarne južnjaške rockovske skupine The Allman Brothers Band. Kakovosti nove glasbe Allmanov sicer ne moremo primerjati z njihovimi nedosegljivimi mojstrovinami iz prve polovice sedemdesetih let, lahko pa jo postavimo ob bok številnim poskusom mladih rockovskih skupin, ki jim (no, vsaj nekaterim) sploh ne uspe ustvariti razpoznavnega glasbenega izraza s koreninami v življenjski glasbi ameriškega juga.

Založba Sanctuary je pred kratkim izdala še eno novo ploščo Allmanov z zgovornim naslovom Hittin' The Note. Gre za povsem spodobno nadaljevanje enega najbolj vznemirljivih poglavij v zgodovini rocka, kot pove naslov pa so se Allmani (seveda v novi zasedbi) tokrat še izrecneje potrudili dobro igrati. Gregg Allman in Dickey Betts sta v poznejšem obdobju dajala glasbi Allmanov pridih bluesa in countryja, kitarist Warren Haynes ga je z obveznimi drsečimi toni slidovske kitare obarval južnjaško (mimogrede, pred kratkim me je kolega Marko Prpič seznanil tudi s solističnim gradivom Haynesa, ki je prav zanimivo), močna ritmična sekcija z dvema kompletoma bobnov in drvečim basom pa je še pred kratkim spominjala na neusmiljeni boogie skupine Z. Z. Top. In zakaj toliko pišem o preteklosti? Zato, ker je Hittin' The Note prva plošča, ki so jo Allmani posneli brez kitarista Dickeyja Bettsa.

Največji manko Allmanov je bila dolgo kajpak odsotnost pokojnega Duana Allmana (umrl je oktobra leta 1971 v prometni nesreči), saj je bilo njegovo igranje kitare privlačno kot »hudičeva molitev«, pred katero so klonili številni pevci in kitaristi črnskega bluesa. Allmani so že s solidnim nastopom na obnovitvenem Woodstocku leta 1994 razveselili najzvestejše poslušalce, tale plošča pa je dokaz, da bodo tudi Bettsov odhod več kot preživeli. Zvestim poslušalcem je namenjena tudi nova plošča s pesmimi o potovanjih po avtocestah ameriškega juga. Ob Haynesovem odličnem prispevku seveda ne gre prezreti tudi odličnih kitarskih zvokov izpod prstov Dereka Trucksa. Vse ljubitelje ene najpomembnejših in najbolj delovnih rockovskih skupin vseh časov torej opozarjamo na novo ploščo. Za nameček pa so Allmani podobno kot pred tem Deadi znani tudi po bogati ponudbi posnetkov s koncertov, in tako praktično že nekaj minut po koncertu lahko na štantu (beri: internetu) dobite posnetek.

Jane Weber