THE ALLMAN BROTHERS BAND

Live At The Atlanta International Pop Festival

Epic – Legacy, 2003

Če spremljaš popularno glasbo in kupuješ plošče, se zdi zelo običajno, da z leti nekatere prvi hip nepozabne plošče obležijo na policah in jih nadomestijo novejše, zanimivejše. Zato pa nekatere druge vztrajajo ali pa jih začneš poslušati celo več kot takrat, ko si jih kupil. Tako je že vrsto let moja najljubša klasična rockovska plošča Live at Fillmore East ali Fillmore Concerts, posneta leta 1971. Tukaj nimam prostora, da bi pisal o vseh izdajah teh legendarnih koncertov, ki se zdaj pojavljajo že v tretji »definitivni« obliki, vsekakor pa bi kazalo opraviti primerjalno analizo in izpostaviti nekatere manipulacije, ki si jih je privoščil sloviti Tom Dowd.

Kakorkoli že, plošča Fillmore Concerts že dolgo velja za najboljšo oziroma eno najboljših rockovskih koncertnih plošč vseh časov. Še več, osebno mislim, da je zasedba Allman Bros. ena največjih rock skupin vseh časov. Ne le, da so jo na vrhuncu (1969-71) sestavljali fantastični glasbeniki in da tragična smrt štiriindvajsetletnega Duana Allmana še danes buri domišljijo vseh tistih, ki cenijo njegovo fantastično igranje na kitaro ter glasbeno mojstrstvo nasploh, ampak je zasedba (z dvema bobnarjema) igrala tako usklajeno, da še danes jemlje sapo. Toda bolj od samega glasbenega mojstrstva osuplja dejstvo, je glasba skupine sicer sorazmerno zapletena, ima bogate aranžmaje in (zlasti na koncertih) vsebuje veliko improvizacije, obenem pa se je komaj kaj oddaljila od korenin, torej od bluesa, gospela in countryja. Prav ta zavezanost izročilu, ki jo nadgrajuje izjemno učinkovito poudarjanje določenih sestavin, je brez dvoma največja odlika skupine ABB in obenem tista, ki ji je kljub številnim nenehnim spremembam zasedbe omogočila, da je preživela do danes. Pa ne samo, da je preživela, kot priča lani izdana plošča One Way Out, Live at the Beacon Theatre (Sanctuary), jo je še vedno vredno slišati. Plošča je odlična in zgovorno dokazuje, kako prepričljiv je ABB (z izjemnim organistom in pevcem Greggom Allmanom, kitarskima čarovnikoma Warrenom Haynesom in Derekom Trucksom, basistom Oteilom Burbridgeom, tolkalcem Marcom Quinonesom ter obema bobnarjema, Butchem Trucksom in Jaimoejem) še danes na odru.

Tudi dvojna plošča Live at the Atlanta International Pop Festival, posneta 3. in 5. julija 1970, torej devet mesecev pred Fillmore Eastom, samo potrjuje vse odlike ABB. Skupina je festival na »domačem« terenu začela in končala, vmes pa se je število občinstva popeterilo (100.000 in 500.000). Zdi se skoraj neverjetno, da je tako odličen nastop v celoti izšel šele zdaj, ampak najbrž je odločilen razlog za to splošno priznana odličnost Fillmore Easta. Kakorkoli že, koncerta v Atlanti sta fantastična in obenem precej drugačna od Fillmora. Uvodni Statesboro Blues je morda malenkost okoren, zato pa je nadaljevanje čarobno. Izstopata zlasti odlični izvedbi skladb Dreams in Hoochie Coochie Man, pa klasično dobre Whipping Post, Elizabeth Reed in Mountain Jam. Skupina ABB ne zveni tako uglajeno kot v Fillmoru, zato pa se zdi, da je celo bolj energična in ognjevita, bolj zemeljska in bluesovska kot kdaj prej. Nekaj solističnih delov Duana Allmana je izjemnih, a še bolj navdušuje izjemna medigra drugega kitarista Dickeyja Bettsa in organista Gregga Allmana, ki se izkaže tudi z odličnimi ritmičnimi spretnostmi in improvizacijami.

Morebiti je še boljši drugi disk z najboljšima izvedbama skladb Stormy Monday in 'Elizabeth Reed', kar jih je zasedba ABB kdaj posnela, nekaj podobnega pa velja za skoraj polurni Mountain Jam, v katerem se ji pridruži legendarni kitarist Johnny Winter.

Kot celota Atlanta ne more nadomestiti Fillmore Easta, nudi pa dobrodošel vpogled v razvoj ene najboljših koncertih skupin. Toda vsaj v izvedbah nekaterih skladb, v posameznih solih, improvizacijah in medigrah Atlanta celo presega Fillmore in kot taka je seveda nujna za vse ljubitelje ABB.

Jure Potokar