BLONDE REDHEAD

Misery Is Butterfly

4AD, 2004

Italijanska brata dvojčka Pace in japonska basistka ter pevka Kazu so se po dolgih štirih letih vrnili z novim albumom. Že prejšnji Melody Of A Certain Damaged Lemons je nakazal novo smer, predvsem takšno, da prej nadležne primerjave s Sonic Youth sedaj dokončno odpadejo. Kitare so praktično postavili v kot, zamenjali so jih bogata orkestracija, stalen preplet klaviatur, godal in pihal. Še glasovi se kar potopijo v zvočni tok, in nenazadnje sta si glasova Amedea Paceja in Kazu nenavadno podobna. Morda že zato, ker sta se z leti zbližala zasebno in glasbeno ter karakterno. To prepletenost sta poudarila še s pravilno izmenjavo glavne vloge v pesmi, vse lihe poje Kazu, vse sode Amedeo.

Album Misery Is Butterfly igra na vse ali nič. Če pritegne, pritegne z vsem, če odvrne, je to verjetno zaradi nenavadno visokega petja obeh pevcev in zaradi vztrajno enovitega teka skladb brez izrazitih naraščanj in spustov. Album zveni kakor celota, kakor ena sama skladba z vmesnimi premori. Če teh ne bi bilo, bi nepozoren poslušalec zlahka dobil občutek poslušanja ene in iste pesmi. Torej Blonde Redhead ne igrajo na karto raznolikosti, kakor, če vam ena pesem ni všeč, vam bo morda naslednja. Velja drugo pravilo: če vam je všeč ena pesem, vam bo ves album.

Vse pesmi so v istem razpoloženju, celo v istem kodu melodije, a če je ideja konceptualnega albuma zastarala nekje z zatonom progresivnega in simfoničnega rocka (vsaj kreativnega dela tega), je tule postavljena na glavo. Izkazovanje tehniških veščin je najmanj pomembno; če bi razstavili posamezne sestavine te glasbe, bi bili presenečeni, kako preproste so. Združitev teh in simbioza vseh instrumentov šele dajeta presežek, vse v službi občutij, ki tokrat kažejo na avtorsko zrelost srednjih let. Neko čvrstost, odločnost, pa tudi melanholijo in nežnost.

Albumu Misery Is Butterfly ne glede na navidezno preprostost ni moč najti preproste primerjave. Ker so te večinoma nehvaležne, si jih dovolim le pogojno, kot približen napotek vsem, ki za Blonde Redhead morda še niste slišali ali morebiti za tiste, ki ste jih prenehali poslušati že pred leti. Sedaj je to pač drugačna skupina, na to napeljuje že dejstvo, da so Misery Is Butterfly objavili pri angleški neodvisni založbi 4AD, ki je postala zaščitna znamka za eterični pop tipa Cocteau Twins. Torej, če že moram s konkretnimi imeni, se mi utrnejo kot najbližja asociacija Sigor Ros, ki preigravajo repertoar Black Heart Procession. Ja, Blonde Redhead so na tej plošči tako dobri.

Janez Golič