JOHNNY CASH

Unearthed

American/Multimedia, 2004

Težko bi našli glasbenika, ki ima obsežnejšo diskografijo od Johnnyja Casha, pa vendar nenehno izhajajo nove plošče. Če mislite, da jih je že dovolj ali celo preveč, vas moram razočarati. Razkošno opremljena zbirka petih plošč z naslovom Unearthed to najbolje dokazuje.

Ideja zanjo se je porodila ob desetletnici Cashevega sodelovanja s producentom Rickom Rubinom, ki je tega velikana amerikane znova postavila na pravo mesto, ljubiteljem njegovega glasu in izjemnih interpretacijskih zmožnosti pa dala štiri izjemne albume, ki danes spadajo med najboljše, kar je pokojni zvezdnik sploh posnel. Cash in Rubin sta za vsako izmed skupnih plošč posnela celo vrsto pesmi – med 40 in 80, za prvo pa celo več kot sto – in se šele potem lotila izbiranja, ki je bilo torej precej težko. Ta podatek pove dvoje: prvič, da zbirka Unearthed še zdaleč ne prinaša vsega, kar je Cash posnel za založbo American, in drugič, da je bilo izbiranje včasih precej nenavadno, da ne rečem celo čudno. Med pesmimi iz zbirke so namreč biseri, ki so po izvedbi tako prepričljivi, da se moraš vprašati, kaj vraga je bil razlog, da se niso znašli na rednih ploščah. Velja seveda tudi nasprotno, med njimi so tudi take, ki se niso »posrečile«, ker Cash preprosto ni vedel, kaj naj bi z njimi naredil, ali pa se je v izvedbi – nedvomno zaradi spoštovanja – preveč držal izvirne izvedbe. A takih je malo in so na koncu prav poučne, ker razkrivajo del ustvarjalnega postopka, ki bi nam sicer ostal prikrit.

Kaj smo torej dobili? Statistično vzeto pet plošč z devetinsedemdesetimi komadi. Prve štiri plošče prinašajo »nove« pesmi, medtem ko je peta izbor »najboljšega« s prvih štirih plošč za American Recordings. O smotrnosti te odločitve bi lahko razpravljali, ker je jasno, da bodo zbirko (izšla je samo v Ameriki, in to v omejeni nakladi, zato je tudi njena cena višja, kot bi sicer bila) v prvi vrsti kupili tisti, ki Casha dobro poznajo in cenijo, ti pa tega izbora gotovo ne rabijo. Nekoliko grenak občutek pušča tudi dejstvo, da se dolžina vseh diskov giblje okoli 50 minut.

Opravičilo za to bi lahko iskali v dejstvu, da so plošče sestavljene tematsko in da ima vsaka svoj naslov. Nedvomno sta najboljši in najprepričljivejši prva in četrta. Prva zato, ker prinaša Casha kot solista, ki poje in se spremlja s kitaro, četrta pa zato, ker je uresničitev tistega, kar si je že dolgo želel: posneti pesmi iz mamine cerkvene pesmarice. S temi posnetki je spet dokazal, da mu v izvedbi take glasbe skoraj ni enakega. In to predvsem zaradi iskrenosti in prepričljivosti povsem preproste izvedbe.

Preostali dve plošči prinašata izbor pesmi, ki jih je Cash snemal z znanimi sodelavci (recimo skupina Heartbreakers in ritem sekcija Red Hot Chilli Peppers) in prijatelji, kot so Willie Nelson (Like a Soldier), Nick Cave (Cindy), Joe Strummer (Redemption Song), Tom Petty (The Running Kind), Carl Perkins (Brown-Eyed Handsome Man), Fiona Apple (Father and Son) in Glen Campbell (Gentle on My Mind). Prav te se zdijo še najmanj prepričljive, včasih celo nepotrebne, kar še zlasti velja za Applovo in Campbella.

Toda kot celota je Unearthed izjemna zbirka in težko si predstavljam pravega ljubitelja Johnnyja Casha, ki bi mogel živeti brez nje. Pa ne zaradi razkošne opreme, vrste zanimivih fotografij in informacij v vezani knjižici, ampak preprosto zaradi očarljive in zelo prepričljive glasbe, ki jo ponuja. Gre pač za zbirko, ki jo je težko vzeti iz predvajalnika in ki jo je mogoče poslušati v nedogled, pri tem pa vedno znova odkrivati sijajne pesmi, ki o življenju povedo več, kot smo vajeni iz triminutnih pop komadov, in izjemne interpretacije glasbenika, ki je vse pesmi pel, kot bi jih ne le sam napisal, ampak tudi doživel.

Jure Potokar