ERIC CLAPTON

Me And Mr Johnson

Reprise, 2004

Eric Clapton se je deset let po prvem povsem bluesovskem albumu From the Cradle spet odločil za čisto bluesovsko ploščo. Še več, po karieri, ki traja že skoraj štirideset let in v kateri je velikokrat ponovil, da je bil Robert Johnson glasbenik, ki je odločilno vplival nanj, se je odločil posneti ploščo njegovih priredb.

Seveda teh tudi doslej v njegovi karieri ni manjkalo. Začel je že z Mayallovo zasedbo Bluesbreakers (Ramblin on My Mind) in nadaljeval pri triu Cream (Four Until Late, še zlasti pa Crossroads), zlasti zadnja je priredba, ki se je daleč najbolje prijela in morda iz Claptona tudi dokončno naredila zvezdniškega kitarista. Nič čudnega, da so bila pričakovanja ob najavi plošče Johnsonovih priredb velika. Tako velika, da sem ploščo kupil takoj po izidu.

Pa mi zares ne bi bilo treba. Me and Mr Johnson je presenetljivo bled in šablonski izdelek, za katerega je v najboljšem primeru mogoče reči, da je povprečen in rutiniran, pa v vsakem primeru mnogo slabši od From the Cradle. Pravzaprav se zdi osupljivo, da Clapton v kratki spremni besedi k plošči piše, kako je Johnsonova glasba danes »njegov najboljši prijatelj, vedno nekje globoko v mislih in na obzorju«. Nato nadaljuje: »To je najboljša glasba, kar sem jo kdaj slišal. Vedno sem verjel v njeno čistost in vedno bom …« S prvim delom te izjave se je seveda mogoče strinjati, Johnsonova dediščina je – če upoštevamo, da je zapustil samo devetindvajset pesmi – zares osupljiva in trajna. Prav zato, ker tudi sam verjamem v njeno čistost, pa sem od Claptona pričakoval kaj drugega od šablonskega preigravanja Johnsonovih pesmi. Od človeka, ki njegovo delo pozna tako dobro, ki se vedno znova vrača k njemu in v njem išče stalni vir navdiha, moramo pričakovati več. Dobiti bi morali navdihnjene, samosvoje priredbe, ki bi poudarjale posebno razumevanje pesmi, da o sijajnem igranju kitare sploh ne govorim. Žal se to ne zgodi niti enkrat. Namesto tega dobimo sicer poslušljivo in popolnoma homogenizirano ploščo, ki ne more navdušiti ljubiteljev bluesa, bojim pa se, da se tudi pri konzumentih najnovejših pop pesmic ne bo odrezala nič bolje.

Podobno bledo ploščo Roberta Johnsona je recimo pred nekaj leti posnel še neki legendarni angleški rocker, Peter Green. Za obe torej velja, da ne bosta v ničemer povečali veličine legendarnega bluesmana, čeprav je jasno, da mu tudi škoditi ne moreta. Slabo uslugo sta si z njima naredila samo glasbenika, ki očitno nista več kos izzivu glasbe, danes stare že petinšestdeset let.

Jure Potokar